David Stropnik Bolivija privlači vse, ki jih dolgočasijo razvite dežele

Novinar za ekstremne športe in avtomoto dirke na POP TV ter testni voznik motociklov, David Stropnik, službeno in zasebno pogosto potuje. V zadnjih 25 letih je bil v povprečju najmanj enkrat na mesec na letalu. Najraje obiskuje skrajne in zapuščene konce sveta, kjer odkriva vse, kar je novo, lepo, edinstveno ter spoznava meje sveta, ljudi in sebe. Poleg Evrope je prevozil Severno in Južno Ameriko ter severno Afriko. Ker obožuje puščave, je večkrat obiskal Bližnji vzhod in Arabski polotok, zaradi navdušenja nad hribi pa tudi Himalajo. Seznam njegovih obiskanih destinacij je zelo dolg, na njem je tudi Bolivija, ki ga je navdušila s spektakularno naravo.

»Bolivijo sem si zaradi spektakularne narave in skrajnosti dežele želel obiskati že dalj časa. Lani sem tja odpotoval sam, ko jo je prečkal najtežji reli na svetu »Dakar« in zato sem imel dober delovni (novinarski) izgovor. Bistveni del poti je bil služben; na dan sem prevozil do tisoč kilometrov po precej slabih cestah ali kolovozih in lovil sekunde tempa dirke. To ni bilo lagodno potovanje, a tako sem deželo doživel intenzivneje in spoznal tudi njene skrajne predele, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi videl. Večinoma sem spal v šotoru, kadar je bilo premrzlo ali prenevarno pa avtomobilu. V mestih sem si pomagal s knjigo Lonely Planet in z lokalnimi namigi. Sem popotnik stare šole in imam rad analogne informacije, poleg tega Bolivija ni dežela dobrega wi-fija in poceni mobilnega gostovanja.«

»S seboj sem vzel največjo dovoljeno težo na letalu: dve velikanski torbi in nahrbtnik s snemalno opremo. Potoval sem z nekaj rezervnimi deli za slovenskega dirkača na tej dirki in s svojimi športnimi pripomočki – s snežno desko Sense in z nekaj alpinistične opreme. Ker sem veliko vozil po brez- ali polpotjih, sem se založil tudi z nekaj dodatki za moj najeti avtomobil: s posodo za gorivo, lopato, podnicami in kompresorjem. V Boliviji je neugodno to, da lahko iz države letite le z enim kosom prtljage. Najel sem terensko vozilo Toyoto Hylux in za 9 dni plačal kar 1.500 evrov ter dodatnih 2.000 evrov kavcije.«

»Zaradi odročnih predelov, pogostih neugodnih razmer na cestah in vozniške nekulture le redki najamejo vozilo. Tisti, ki ga, ga plačajo drago in le redko vrnejo v enem kosu. Premikanje po cestah je nekaj posebnega, ne le zaradi številnih nesreč (pogosto s smrtnim izidom) in komaj prevoznih predelov, ampak tudi zato, ker dnevno, večinoma zaradi protestov, vremena ali popravil, tudi za ves dan zaprejo ceste. V več predelih države pogosto tudi več dni ni mogoče dobiti goriva. Poleg tega so kazni za prekoračitve hitrosti za tujce milo rečeno »bolne« (npr. 500 evrov za prekoračitev hitrosti za 20 km/h zunaj naselja). Zato večina raje potuje s cenovno ugodnimi avtobusi.«

»Po Bolivijski visoki planoti Altiplano sem v smeri sever-jug-sever in naokoli prevozil nekaj tisoč kilometrov. Čeprav nisem potoval turistično, sem videl tudi klasične »znamenitosti«: najvišje plovno jezero na svetu Titikaka, najsmrtonosnejši rudnik srebra Cerro Rico v Potosiju, največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni, katere spektakularna praznina me je popolnoma prevzela, najsmrtonosnejšo cesto na svetu »Cesto smrti« in najvišje ter zelo »odštekano« velemesto La Paz. Nekaj posebnega je tudi vzlet iz La Paza; na najvišjem komercialnem letališču na svetu je zrak tako redek, da letalo vzleta pri hitrosti okoli 100 m/s.«

»Z avtomobilom sem nameraval na edini šesttisočak na planetu, ki teoretično dopušča »dostop« z avtomobilom, a zaradi vremenskih razmer (povodenj je zalila doline, po katerih vodi nekaj 100 km kolovozov na poti tja) nisem mogel. Zato sem obrnil v Ande in se po eni najvišjih cest dvignil do nekdaj najvišjega smučišča na svetu Chacaltaya (5.300 m) ter od tam deskal po hribih …«

»Ker sem se v Afriki skoraj smrtno zastrupil s hrano, v tujini ne jem. S seboj vzamem nekaj konzerv tune in čokoladnih ploščic, zato se domov vrnem nekaj kilogramov lažji. Okusil pa sem žvečilne gumije iz koke, ki lajšajo težave z višino. Bolivijska visoka planota se nikjer ne spusti pod 3.700 m.
Bolivija privlači vse, ki jih dolgočasijo razvite dežele. Priporočam jo tistim, ki se radi »bojujejo« z drugimi udeleženci v prometu in pregovarjajo s policisti (skoraj nujno je znanje španščine); ki imajo rad višino, brezmejna prostranstva, vulkane, Ande ali pragozd na vzhodu. A z gradnjo novih asfaltnih cest tudi Bolivija postaja vse bolj turistična, zaradi globalnega segrevanja pa zmanjkuje snega pod 5.000 metri.«