Kampanija Dežela izjemnih okusov

Zibelko sušenih testenin in mocarele bufalo, Kampanijo, obdajata morje na eni in gorovje na drugi strani ter vinogradi vmes. Je ena od dvajsetih dežel Italije in ponuja idealen pobeg za gurmanske navdušence, kot je Nina Urbančič Romih.

Vse poti vodijo v Rim, a za naju z možem Dejanom je bil Rim začetna točka potovanja. S svojim avtomobilom sva se zapeljala proti glavnemu mestu Kampanije, Neaplju. Do tja so naju, potem ko sva zapustila avtocesto v smeri Terracina, vodile ozke, ovinkaste in precej luknjaste ceste in gurmanskih užitkov lačna, najina želodčka.

Slavna pica in prevare

Kampanija, ki je po številu prebivalcev takoj za vodilno Lombardijo, je na prvem mestu po gostoti. Prestolj pripada pokrajini Neapelj z 2.700 prebivalci/km2, kar predstavlja najvišjo gostoto prebivalstva v Italiji.

Pripravljena na zvijače Neapeljčanov sva avtomobil parkirala v mestnem središču, ko je k nama pristopil moški in zahteval plačilo parkirišča. Najino ignoranco in sprenevedanje, da ne govoriva tujih jezikov, je pospremil z nekaj sočnimi kletvicami, midva pa sva se odpravila v picerijo L’Antica Pizzeria da Michele, ki že od leta 1870 slovi po najboljših picah daleč okoli. Predvsem med vikendom in v večernih urah to potrjujejo dolge vrste pred vrati, ko je treba za slasten ugriz čakati do dve uri. To ne moti ne domačinov ne turistov, ki so z lokalom »obsedeni«, odkar je imela v njem »razmerje s pico« Liz Gilbert, ki jo je v filmu Jej, moli, ljubi upodobila Julija Roberts. Na najino srečo sva dobila prostor prav tam, kjer je sedela Julia. Meni je preprost – izbirate lahko med dvema vrstama pic: margerito ali marinaro, z dodatki (4 €+). Vzdušje je neverjetno, picopeki pojejo, se šalijo z gosti in hkrati pripravljajo najboljše pice, kar ste jih kdaj okusili.

Po odlični izkušnji sva se vrnila k avtomobilu, ko so se ob nama na skuterju ustavile babica, hči in štiriletna vnukinja. Babica nama je pod pretvezo, da potrebuje drobiž za cigarete iz avtomata, pod nos molila dvajsetaka. Mimo je prišel domačin in naju opozoril, naj nikar ne menjava, saj je denar ponarejen. Bila sva zgrožena in žalostna zaradi deklice in vzorcev, ki jih dobiva.

Dan sva sklenila v bližnji vasici Ercolano, kjer sva se v lokalu Da Ciccio okrepčala z linguini s škampi in pico karbonara ter jedi poplaknila z bokalom domačega vina (večerja z vinom za dva 40 €+).

Limoncello in usnje

Po zajtrku sva se odpravila proti obmorskemu kraju Sorrento, ki pričara pravo podobo tistega, po kar ste prišli – lepoto, ležernost, italijansko »sladko brezdelje«. Leži ob Amalfijski obali, ki jo je Unesco zaradi njene izredne lepote uvrstil na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Pogled na Neapeljski zaliv mu daje še dodaten čar.

Ozke uličice opojno dišijo po limonah, iz katerih poleg slavnega likerja Limoncello izdelujejo tudi limonina mila, dišave za dom, peciva, torte

Parkirala sva v pokriti garaži ob vhodu v mestno jedro (2,5 €/h) in takoj začutila prijetno živahnost. Ozke uličice opojno dišijo po limonah, iz katerih poleg slavnega likerja Limoncello izdelujejo tudi limonina mila, dišave za dom, peciva, torte … V goste vabijo prijetni bari, vinoteke in restavracije, skoraj vse ponujajo tudi neapeljsko pico, a za dvakrat višjo ceno kot v Neaplju. Dodatek na računu je še pogrinjek, coperto, ki vas bo olajšal za dva evra po osebi.

Sprehod po mestu spremlja ptičje petje, njegovi parki in vrtovi so polni sredozemskih rastlin, cvetja in vodometov. Kot bi se čas ustavil. Posedanje na klopi v senci krošnje je balzam za dušo, ki mu je sledil še balzam za brbončice. Ob neštetih trgovinah glavne ulice nama je v oči padla vinoteka, v kateri sva spila kozarec prosecca (6 €). Natakarico sva povprašala po dobri restavraciji in z nasmehom nama je pokazala na stopnice, ki so se iz vinoteke vzpenjale neznano kam. Na vrhu se je pred nama razprostrl vrt restavracije. Takrat se je zasmejalo tudi nama, saj sva našla krasno restavracijo The Garden nad istoimensko vinoteko. Ob razgretem ozračju 36 °C sva si naročila ploščo pršuta, bivolje mocarele s popečenimi bučkami in porcijo brusket, ki jih sestavlja popečen kruh s kockami svežega paradižnika, sveža bazilika in oljčno olje ter vse zalila s kozarcem prosecca (obrok z vinom 25 €).

Regija je znana tudi po usnjenih izdelkih, ročno izdelanih torbicah, sandalih, mokasinkah, zato brez nakupovanja ni šlo. Ob kramljanju s trgovci, fotografiranju ulic in trgov je čas mineval zelo hitro. Zaradi gneče sva zvečer na tlakovani, romantični uličici pred restavracijo Da Gigino zagledala zadnjo prosto mizo. Dejan se je odločil primerjati pico margerito s tisto v Neaplju, jaz pa sem uživala v testeninah z značilno kampanijsko omako amatriciana. Osnova omake so paradižnikova mezga, panceta in čebula. Preprosto, vendar izpiljeno do potankosti. Dejanova pica je bila zelo dobra, vendar se s tisto v Neaplju, tudi zaradi vzdušja, verjetno nobena ne bo mogla več primerjati (obrok s kozarcem hišnega vina in espressom 18 €+).

Slikoviti Positano

V Sorrentu sva avtomobil zamenjala za skuter (dnevni najem 35 €+). Zapeljala sva se v Positano, ki se je iz revne ribiške vasice med Sorrentom in Amalfijem v 50 letih prejšnjega stoletja razvil v mondeno turistično mestece.

V Positano zgrinjajo turisti, da bi lahko občudovali pastelno obarvane hiše, ki se terasasto vzpenjajo nad zalivom

»Krivec« za to je John Steinbeck, ki je o njem v Harper Bazarju objavil članek in ga opisal kot sanjski kraj. Od takrat se v Positano zgrinjajo turisti, da bi lahko občudovali pastelno obarvane hiše, ki se terasasto vzpenjajo nad zalivom. Skozenj vodi enosmerna cesta, strma ulica pa se spušča do obale. Trgovine v Positanu po večini ponujajo lanena oblačila (tunika okoli 120 €). Tako lan kot izdelava lanenih oblačil se ponašata z oznako »Made in Italy« (Izdelano v Italiji).

Glavna znamenitost kraja je cerkev Santa Maria Assunt s kupolo iz opečnatih ploščic v obliki majolike. Tudi sicer imajo vse cerkve vzdolž Amalfijske oblale kupolo iz opečnatih ploščic, kar jim daje poseben čar. Positano je odlično izhodišče za obisk otoka Capri ali Amalfija. Do tja vas pripeljejo turistične ladjice, lahko pa si omislite tudi celodnevni izlet z vmesnim kopanjem. Naju je prepričala razgledna terasa enega od lokalov in ob aperolu (10 €) sva opazovala neverjetno lepoto mesteca. Če bi razpolovila število turistov, bi bila slika popolna.

Na sprehodu skozi mesto in ob iskanju balkona iz filma Pod toskanskim soncem, sva naletela na parfumerijo Profumi di Positano, ki je v lasti družine Barba že od leta 1922. Takrat so začeli izdelovati mila, leta 1965 pa ponudbo razširili s parfumi. V mali trgovini, na koncu enosmerne ceste, boste našli predstavnika 4. generacije družine Barbo, ki vas bo z zanosom popeljal skozi zgodovino podjetja, vonji pa vas bodo vodili skozi positanske vrtove, od oljčnih nasadov, limonovcev do morja. Neverjetni in tako posebni so, da boste želeli s seboj vzeti vse. Izbrane vam lično zavijejo, vrečko pa dodatno odišavijo z vašim najljubšim vonjem.

Rojstno mesto testenin

Sveža, dišeča in odločena, da izkoristiva prednosti prevoza s skuterjem, sva se odpravila v rojstno mesto testenin, Gragnano. Imenu na označevalni tabli ob vstopu v mesto sledi napis: »Benvenuti a Gragnano Capitale Europea della Pasta« (Dobrodošli v Gragnanu, evropski prestolnici testenin).

Odlična geografska lega Gragnana s hribi na eni, z morjem na drugi strani ter vetrom in soncem ponuja idealne pogoje za pridelavo suhih testenin. V najboljših časih je tam obratovalo 150 tovarn. Zdaj jih je manj, vse pa sledijo tradicionalnemu procesu. Družinsko vodena proizvodnja podjetja La Fabbrica della Pasta di Gragnano ima v lasti več kot 32 patentov in izdeluje več kot 140 oblik testenin (vstopnine ni). Zanimivi so tudi okusi, saj med testeninami najdete celo okus po kavi. Testenine sušijo 48 ur na 40 °C. Ta proces oponaša sončno toploto, ko so testenine nekoč sušili na tleh, med septembrom in februarjem pa na stenah hiš. Po drugi strani sodobna podjetja testenin znanih znamk te izdelajo, posušijo in zapakirajo v štirih urah. Lačna sva sedla za mizo na razgledni terasi restavracije La Locanda della Pasta in naročila lokalne testenine. Skuhane na zob ali al dente so bile polnejšega okusa, navdušili pa so naju tudi z obliko paccheri, značilno za okoliš. Te cevaste testenine poljubno napolnite in spečete v pečici ali jih pripravite z izbrano omako. Meni najljubša je paradižnikova osnova, ker lahko krožnik pomažem s kruhom kot prava Italijanka in se mi to zdi zelo šik. Dejan se je odločil za morsko različico s popečenimi bučkami in tudi on je svoj krožnik pomazal s kruhom (testenine s kozarcem vina 20 €+).

Med morjem in nebom

V Sorrentu sva vrnila skuter in se z avtomobilom vnovič zapeljala v Positano, tokrat v luksuzni hotel Il San Pietro di Positano (soba 1/2 z zajtrkom 920 €+). Jutro se je začelo precej filmsko in glasno – s požarom nad hotelom, ki so ga gasili helikopterji. Bogato obložene mize in prekrasen pogled s terase na Positano so pričarali odlično doživetje, ki sta mu sledila sončenje in kopanje na zasebni hotelski plaži. Do tja sem se spustila z dvigalom, Dejan pa se je odločil do plaže prehoditi pot skozi zelenjavne vrtove, katerih pridelke sva pozneje uživala pri kosilu v restavraciji Carlino. To je prijeten Beach Club, ki je odprt le za hotelske goste. Za predjed sem izbrala solato z avokadom, gamberi in sušenim paradižnikom, za glavno pa testenine z limono in poprom. Neverjetno, kako je lahko tako preprosta jed tako odlična. Dejan se je odločil za popečeno mocarelo v limoninih listih z domačo zelenjavo, ki so mu sledili brancin, mlad krompir in češnjev paradižnik. Odličen tiramisu sva si delila in obrok sklenila z espressom (obrok za 2 s kozarcema prosecca 120 €).

Hotelski in zunanji gostje si lahko vrhunsko kulinarično izkušnjo privoščite v hotelski restavraciji Positano Zass. Ta se od leta 2002 ponaša z Michelinovo zvezdico, za katero je zaslužen chef Alois Vanlangenaeker s svojo ekipo. Če boste imeli srečo, vam bodo meni postregli prav ob sončnem zahodu in pogledu na romantičen Positano.

Razvajanje za bogove

Za razliko od Positana, kjer bi morala avtomobil parkirati na vrhu hriba in se nato peš sprehoditi do mesta, lahko v Amalfiju parkirate v središču, ob obali na plačljivih parkiriščih (3 €+/h). Prestižna letoviška desitnacija se podobno, a manj strmo kot Positano, vzpenja v hrib, njena lepota pa je očarljiva in ima dušo. Živahen mestni utrip v trgovinah in na ulicah naju je takoj prevzel.

V hotel Santa Caterina sva prispela malce pred večerjo (soba 1/2 z zajtrkom 1.520 €+). Osebje naju je diskretno povabilo na teraso, kjer sva ob kozarcu prosecca, prigrizkih in pozdravu iz kuhinje (odličnih različicah kanapejev z morskimi sadeži, pršutom in mocarelo ter zelenjavo) počakala na mizo z neverjetnim razgledom na lučke Amalfija. V roke sva dobila jedilna lista in ugotovila, da tam veljata kavalirstvo in stara šola. Cene poleg jedi so bile le na Dejanovem listu, moj je bil brez. Po vnovičnem in drugačnem pozdravu iz kuhinje, je sledila neverjetna harmonija okusov. Vse jedi bi ocenila z odlično. Nepozabni bodo ostali lignji na rezinah ananasa s čebulno in limonino omako. Okusen obrok sem zaokrožila s sladico rum baba, pečeno testo v rumu s sadjem in kremo maskarpone. Dejanu je zadostoval espresso. Ob pogledu na Amalfi sva prijetno utrujena legla v dišečo posteljo.

Romantika med trtami

Iz Amalfija so naju v 10 km oddaljenem mestecu Furore čakali sprehod skozi vinograde, obisk vinske kleti in degustacija vin. Posestvo Marisa Cuomo ima zelo romantično zgodbo. Zakonca Andrea in Marisa Ferraioli vodita predelavo grozdja, iz katerega pridelujejo vrhunska vina z njuno blagovno znamko. Andrea je svoji nevesti ob poroki poklonil imenovanje posestva po njej. Skozi vinograde naju je vodila njuna hči Dorotea, v kleti pa nas je med spiranjem sodov pozdravil sin Raffaele. Vinogradništvo na Amalfijski obali se precej razlikuje od našega. Gre za terasaste vinograde in trte v obliki pergole. Grozdje obirajo nad glavami, trte pa so posejane od morja do 750 m nadmorske višine. Izkoristijo vsako teraso, zato najmanjši vinograd meri le 20 km2.

Dorotea je vodeni ogled za turiste oddelala že neštetokrat, a v njenem glasu sem čutila neverjetno ljubezen in zanos

Dorotea je vodeni ogled za turiste oddelala že neštetokrat, a v njenem glasu sem čutila neverjetno ljubezen in zanos – kot bi bilo prvič. Vina smo okušali ob hrani v restavraciji Hostaria di Bacco, ki jo priporoča tudi Michelinov vodnik. Na razgledni terasi se je Dejan odločil za mesni meni, jaz za morskega. Od odličnih začetnih predjedi s solato hobotnice, testenin z vongolami, sveže ribe do sladice millefoglie – ob vsaki jedi je natakar predstavil najprimernejše vino Marisa Cuomo. K Dejanovim mesnim jedem so se podala izvrstna rdeča vina. Prijetno utrujena sva legla k počitku.

Po zajtrku sva si v Caserti ogledala Kraljevo palačo, eno najlepših evropskih palač na seznamu Unescove svetovne dediščine. Zgraditi jo je dal borbonski kralj Karel III., ki je tja nameraval prenesti vse državne urade ter povezati sedež oblasti in Neapelj z 20 km dolgim drevoredom, kar se nikoli ni uresničilo. Palača je dih jemajoča, okolica (vrt) malo manj (vstopnina z ogledom parka in vrtov 12 €).

Z nakupovalnim postankom v Designer Outlet La Reggia in nočitvijo z zajtrkom v Sieni, sva zapečatila italijansko gurmansko popotovanje in se dogovorila, da se tja še vrneva.