Korzika Francoski šarm Sredozemlja

Z več kot 1.000 kilometri obale, okoli 200 plažami in zanimivimi gorskimi vrhovi je Korzika eden najprivlačnejših otokov v Evropi. Po prihodu trajekta v pristanišče Bastia sta Igorja Fabjana prevzela sredozemska podoba starega mesta in francoski šarm, ki ga je občutil v enem od gostinskih lokalov.

Bastia

Za dobrodošlico sem se pustil razvajati z odličnim otoškim pršutom ob spremljavi rdečega vina z izrazito sadno aromo. »Pridelujejo ga na jugu otoka. Na posestvu Fiumicicoli,« mi je po angleško, a z močnim francoskim naglasom razložil natakar. Večer se je zaradi nastopa prijetne pevke šansonov nepričakovano zavlekel. A bil sem brez skrbi, saj me je rezervirana soba čakala v hotelu Des Goveuverneurs, v bližini pristanišča (soba 1/2 185 €+). Hotel so uredili v zgradbi iz 14. stoletja, v kateri so nekoč bivali guvernerji, in mu z moderno minimalistično notranjo opremo dodali luksuzni pridih. Ob okusnem zajtrku z razgledne terase mi je postalo jasno, zakaj je hotel z le 26 sobami pogosto popolnoma zaseden. V Bastii sem ostal dva dni. Dovolj, da sem spoznal večino najprivlačnejših zgradb, vključno s katedralo in utrdbo iz 16. stoletja.

Z vlakom po slikoviti progi

Ker v bližnji okolici Bastie plaže niso privlačne, sem se podal v otoško notranjost. Ta je bila težko dostopna do konca 19. stoletja, ko so zgradili železniško progo, eno najslikovitejših v Evropi. Več kot 200 km železniških tirov povezuje največji pristaniški mesti Bastia in Ajaccio. Proga je speljana prek 12 mostov, 34 viaduktov in skozi 38 predorov.

Vlak iz Bastie pelje mimo osamljenih vasi, širnih gozdov in v meglo odetih gorskih vrhov ter prispe v Corte, ki je približno na pol poti do Ajaccia, v uri in pol. V Cortah so nekoč živeli prebivalci, ki so se upirali otoškim okupatorjem in s Pascalom Paolijem na čelu dosegli 14-letno samostojnost (1755–1769). Z njim je povezana tudi stilizirana mavrska glava, ki je leta 1760 postala simbol otoka. Črna glava z belo prevezo čez čelo se danes pojavlja na otoški zastavi, nekateri pa si jo zaradi nestrinjanja s francosko oblastjo lepijo na avtomobilske registrske tablice, na katerih nadomešča evropski krog zvezd. V mestecu živi okoli 6.000 ljudi, kar 30 % prebivalcev pa obiskuje edino otoško univerzo v Cortah. Mestece ima zanimivo razgledno ploščad in lično poslikano notranjost cerkve Sv. križa.

Od tam vlak nadaljuje pot po najslikovitejšem delu proge z veličastnimi razgledi in prečka železni viadukt, ki ga je načrtoval Gustave Eiffel. Najvišjo točko, 906 m, doseže v predoru Vizzavona, potem pa se spusti proti prestolnici Ajaccio (vožnja čez otok 3:55 h, 25 €).

Na visoki planoti, pri zaselku Ponte Leccia, se proga odcepi in vodi čez gričevnato pokrajino Balagne do severnih obal otoka. Vlaki sopihajo mimo kostanjevih gozdov, vinogradov in nasadov oljk do manjšega turističnega pristanišča in letovišča Calvi. Spotoma se ustavljajo neposredno na peščenih plažah, ob starih hotelih in vilah, ki se vrstijo med letoviščema Ile Rousse in Calvi. Te namestitve so zgradili v začetku minulega stoletja, ko je Korzika postala priljubljena med premožnimi Evropejci. Vožnja z vlakom po obalnem odseku je kot potovanje v romantično preteklost bogate aristokracije.

Raj za pohodnike

Korzika je velika za skoraj pol Slovenije, a na njej živi le nekaj več prebivalcev kot v Ljubljani. Prepletajo jo številne pešpoti. Najbolj znana, GR20, po diagonali prečka otok od gorske vasice Calenzana na severozahodu do vasice Conca na jugovzhodu. Za skoraj 200 km dolgo pot si je priporočljivo vzeti več kot dva tedna. Speljana je čez slikovite vrhove, mogočne gozdove, globoke soteske, mimo ledeniških jezer in se ponaša z razgledi, ki segajo do morske obale. Gorsko pot so začeli urejati leta 1972 z mislijo na zeleni turizem in povezavo starodavnih poti. Prvi pohodniki so nosili več kot 20 kg težke nahrbtnike, danes pa vam hrane in pijače ni treba jemati s seboj, saj so tam številne planinske postojanke.

Otoško notranjost sem spoznaval s krajšimi pohodi in postanki na najbolj slikovitih točkah. Ob zahodni obali me je zaradi lege ob gorski rečici s tolmuni, ki se poleti prijetno ogrejejo, očaralo mestece Porto. Idilični kotiček mi je bil privlačnejši kakor dober kilometer oddaljena prodnata plaža. Ob slednji je sicer postavljenih nekaj hotelov, vabijo pa tudi gostinski lokali in trgovine.

Nad Portom se vije slikovita cesta skozi edinstveno pokrajino Les Calanches z rdečkastorjavim skalovjem, ki se v obliki barvitih osamelcev dviguje visoko nad morjem. Peš sem se sprehodil do skal, ki spominjajo na fantazijske kipe, in pogledal skozi naravno okno v obliki srca. Na cestah pa sem se zabaval ob zagatah v nepreglednih ovinkih, ki stežka dopuščajo srečevanje osebnih avtomobilov. Najmanj sem si želel srečanja z avtodomom ali avtobusom, ki ustvarita daljše zastoje. Ob dobrem manevriranju se srečanja končajo brez opraskane pločevine. Zagodejo pa vam jo lahko tudi ovce ali prašiči, ki se prosto potikajo naokoli in iščejo hrano, ki jo obiskovalci zavržejo ob cesti.

Če potujete z otroki, se ustavite v manjšem živalskem vrtu A Cupulatta s približno 2.000 želvami, več kot 130 vrst. Najbolj eksotične galapaške želve merijo dobra 2 metra in tehtajo več kot 200 kg (vstopnina 12 €).

Prestolnica Ajaccio

Prestolnica Ajaccio je znana kot rojstni kraj Napoleona Bonaparteja (1769-1821). Mesto je razdeljeno na tri dele: staro genovsko središče, moderni del s trgovinami in gostinskimi lokali ter predmestje, ki je raztreseno po okoliških gričih. V mestu je marsikaj posvečeno Napoleonu, čeprav med otočani ni prav priljubljen, saj ni podprl njihovih teženj po samostojnosti. Prebivalci so veliko bolj ponosni na francosko igralko, super model in manekenko Laetitio Casto, katere oče je Korzičan.

Z Napoleonovim imenom se postavljajo glavna ulica, muzej, jama in njegova rojstna hiša. Znamenita jama, v kateri se je nekoč igral mali Bonaparte, se skriva v bližini Napoleonovega spomenika na trgu d’Austerlitz. Napoleonovo rojstno hišo – muzej sem našel v ozki ulici Saint-Charles (vstopnina 7 €). Z njegovim sorodstvom je povezan tudi muzej Fesch, v katerem so na ogled slike italijanskih umetnikov, ki jih je zbral Napoleonov stric Joseph Fesch (vstopnina 8 €).

V zgodnjih dopoldanskih urah sem obiskal mestno tržnico, ki me je navdušila z lokalno ponudbo sadja in zelenjave, s pikantnimi ovčjimi siri, suhomesnatimi dobrotami, oljčnim oljem, vini in zeliščnimi likerji. Med številnimi so mi najbolj teknile kostanjeve sladice. Ta gozdni plod je otočanom nekoč omogočal preživetje. Za kostanjeve gozdove se lahko zahvalijo gospodarjem iz Genove, ki so v 16. stoletju ukazali, da mora vsak kmet letno posaditi štiri drevesa – kostanj, oljko, figo in murvo.

Prenočil sem v enem najočarljivejših hotelov na otoku, Les Mouettes (soba 1/2 175 €+). Rožnato obarvana vila iz 19. stoletja stoji ob obali, le krajši sprehod od mestnega središča, a dovolj daleč od nočnega živžava. Elegantne sobe v belih in pastelnih barvah so me navdušile, še bolj pa terasa, z božanskimi razgledi na peščeno plažo, morje in sončne zahode.

Bonifacio

Vožnjo proti jugu mi je popestrilo najbolj znano prazgodovinsko najdišče na otoku – Filitosa (vstopnina 7 €). Pomen kamnitih monolitov, ki spominjajo na starodavne vojščake, do danes ni pojasnjen. Arheologi predvidevajo, da je šlo za svetišče. Dobri dve uri pozneje sem občudoval za številne najlepše korziško mesto Bonifacio. Zgradili so ga na prepadni apnenčasti planoti, s katere se odpirajo razgledi na Sardinijo. Avtomobil sem pustil pred mestnim obzidjem in se po stopnicah povzpel do utrjenega starega jedra. Skozi starodavni vhod Porte de Genes me je vodila pot na mestno obzidje, s katerega se odpirajo čudoviti razgledi na globok zaliv s pristaniščem. Hiše, ki so jih zgradili tik nad morjem, so na prvi pogled videti ogrožene zaradi erozije. A brez skrbi – nad prepadnim previsom varno čepijo že od 16. stoletja. V številnih zgledno obnovljenih kamnitih hišah so me vabile trgovinice in gostilne, v katerih je živahno do poznih nočnih ur.

Otočki Lavezzi

Iz Bonifacia lahko odplujte na Sardinijo in bližnje neposeljene otočke Lavezzi, ki so naravni rezervat ter so bili moj naslednji cilj (35 minut, 17 €+). Na največjem otoku sem obiskal svetilnik, kapelo in pokopališče, na katerem počiva skoraj 400 umrlih z jadrnice Semillante, ki se je v bližini potopila leta 1855. Otok sem raziskoval po številnih peščenih poteh, ki vodijo do belih obal in vabljivih plaž. Posebno privlačne so granitne skale, s katerimi se je poigrala narava. V njih sem videl podobe ptičev, pingvina, slona, zmaja in hrčka. Ker na otoku ni restavracij, sem hrano, pijačo in pripomočke za na plažo prinesel s seboj. Privlačnih kotičkov je toliko, da mi je dan prehitro minil. Od otoka boste imeli največ, če pridete nanj s prvo in ga zapustite z zadnjo ladjo. Na poti bodite pozorni na otok Cavallo, na katerem imajo vile najpremožnejši, vključno z monaško princeso Carolino.

V Bonifaciu ni bilo težko najti prenočišča, a za naslednji oddih si bom gotovo privoščil razvajanje v nekaj kilometrov oddaljenem hotelu U Capu Biancu (soba 1/2 750 €+). Hotel z izjemnim položajem ob mirni obali je iz pretežno naravnih materialov, zato sem ga od daleč komaj opazil. Bazene obdajajo zelenje in kamni, ki se stapljajo z okolico.

Navdušila me je tudi notranjost z rustikalno opremo, obilico lesa in kamna, ter belino in modrino, ki se prepletata vsepovsod. Tudi na razgledni terasi s pogledi na snežno bele klife in turkizno morje. Tokrat sem obiskal le vinsko klet, v kateri s suhomesnatimi izdelki in siri ponujajo le izbrana otoška vina. Za razvajanje telesa in duha poskrbijo v spaju, kjer uporabljajo izključno naravno kozmetiko otoškega proizvajalca Crena Care Spa Cosmetics.

Pred hotelom sta dve zasebni plaži, ki sta kot dva dragulja najlepših otoških plaž med mestoma Bonifacio in Porto Vecchio. Obvezno obiščite plažo Palombaggia s snežno belim peskom v obliki polmeseca. Košati borovci skrbijo za senco, rdečkastorjave skale na obrobju pa za barvna nasprotja. Manjša in zame še bolj čarobna je Rondinara, ki z belim peskom zariše skoraj popoln krog. Podobno lepe plaže sem našel tudi na severu otoka, predvsem v okolici mest Ile Rousse in Calvi. Nekatere so dostopne le po kozjih stezicah, a so zato še privlačnejše.