Vancouver-San Francisco Cestno potovanje po U. S. Route

Znamenita ameriška obalna cesta U.S. Route 101 (U.S. Highway 101) in obisk ognjenika Mt. Hood v ameriški zvezni državi Oregon sta bila začetna navdiha za Tino Milavec in njeno družino, da so se odločili za epsko, 18-dnevno in 3.000 km dolgo cestno odpravo med kanadskim
Vancouvrom in ameriškim San Franciscom.

Zeleni Vancouver

S partnerjem in dvema hčerkama, starima 2 in 3 leta, smo iz Benetk prek Montreala prileteli na letališče v Vancouvru ter nekaj dni odkrivali mesto (vozovnica z odhodom iz SF 600 €+). Kanadčani so se mi zdeli drugačni od Američanov – čeprav je Kanada država z nacionalno najbolj mešanim prebivalstvom, daje občutek enotnosti in umirjenosti. Mesto obliva morje, ulice so zelo čiste, obdajajo jih javorovi drevoredi. Prebivalci so prijetni, prijazni, ekološko ozaveščeni in zelo športni. Na prvem sprehodu med visokimi steklenimi stanovanjskimi stolpnicami na eni in obalo na drugi strani, nas je v zgodnjih jutranjih urah prehitelo več sto tekačev, kolesarjev in sprehajalcev psov. Poletja so prijetna, zrak diši po mešanici gozdov in morja.

V mestu smo obiskali znamenito tržnico Granville, si privoščili zajtrk z razgledom, nato pa se podali proti zeleni oazi, Stanley Parku, ki je prepreden s sprehajalnimi in kolesarskimi potmi, igrišči in plažami. Urbano in naravno se tam zlivata v prijetno celoto. Pred nami so se odpirali razgledi na mesto, tovorne ladje, gozdove in hribe v daljavi ter na majhna letala, ki so glasno pristajala na vodi. V srcu parka je akvarij Vancouver Aquarium, ki nudi dom več kot 50.000 bitjem z območij od Arktike do Amazonke (vstopnina 27 €, otroci do 3. leta brezplačno).

Sprehodili smo se tudi do kitajskih vrat na vhodu v kitajsko četrt China Town, ki me ni tako navdušila kot tista v San Franciscu. V vseh letnih časih pa je vreden obiska najlepši mestni vrt na svetu po ocenah National Geographica, klasični kitajski vrt Dr. Sun Yat-Sen Classical Chinese Garden. Smaragdni bajer s koji, miniaturna drevesa, pokriti paviljoni in številne steze vas ne bodo pustili ravnodušnih (vstopnina 9,6 €). Za konec pa se za najlepši panoramski razgled nad mestom s steklenim dvigalom v 40 sekundah povzpnite še na stolp Vancouver Lookout. Razgledno nadstropje je 169 m nad mestom (vstopnina 12 €).

Gorsko-kolesarski park Whistler

Majhno turistično središče, ki je leta 2010 gostilo zimske olimpijske igre, je od Vancouvra oddaljeno dobrih 100 km proti severu. Do njega vodi znamenita cesta »Sea to Sky Highway«, ki jo obdajajo mogočna in od vremena zaznamovana drevesa ter slikovite gore. Mestece si prizadeva za trajnostni turizem z uporabo lastne neustekleničene pitne vode za vse, je brez cigaretnega in avtomobilskega dima ter plastičnih vrečk. Prizadeva si doseči nič odstotokov smeti.

Pozimi sta gori Whistler in Blackcomb prava smučarska meka z obilico snežnih padavin, poleti pa obiskovalci z vseh koncev sveta prihajajo zaradi znamenitega gorsko-kolesarskega parka, Whistler Mountainbike Park, ki je bil tudi glavni razlog našega obiska (dnevna kolesarska vozovnica 47 €).

S partnerjem sva si izposodila kolo za spust in zaščitno opremo ter se dva dneva izmenično podila po neštetih kolesarskih progah različnih težavnosti (izposoja 90 €+/dan). Park je odprt do noči in med tednom ni bilo gneče. Območje poleg kolesarjev privlači tudi planince, družine in druge dopustnike, ki cenijo neokrnjeno naravo, a želijo hkrati uživati v udobju prijetnih hotelov in gurmanskih restavracij. Na začetku poletja so vrhovi še oblečeni v sneg, ki se počasi topi.

Z manjšo gondolo smo se popeljali proti vrhu do postaje znamenite rdeče gondole Peak2Peak, ki povezuje gori Whistler in Blackcomb od leta 2008

Z manjšo gondolo smo se popeljali proti vrhu do postaje znamenite rdeče gondole Peak2Peak, ki povezuje gori od leta 2008. V Guinnessovi knjigi rekordov je zapisana dvakrat: kot najvišja gondola nad tlemi (dviga se 436 m nad Whistlerjevo dolino) in kot nosilka najdaljšega razpona med dvema stebroma brez podpore (2,024 km). Na drugi gori smo bili v 11 minutah. Nekatere gondole imajo stekleno dno, zaradi česar se marsikomu še dodatno naježi koža (karta 18,50 €).

Whistler je kraj, v katerem manj kot 12.000 prebivalcev živi v sožitju z živalmi. S sedežnice me je presenetil pogled na črnega medveda, ki se je mirno sprehajal po kolesarski stezi, po kateri sem se pozneje spustila. Ugotovila sem, da je to tam povsem običajno, saj sem med naslednjimi vožnjami videla še kar nekaj rjavih in črnih kosmatincev. Navzočnost ljudi jih očitno ne moti.

Kljub majhnosti se Whistler lahko pohvali s peščico luksuznih hotelov, kot so Four Seasons, Pan Pacific, Fairmont in Westin. Če nameravate v Whistlerju ostati dlje, je mestece dobro izhodišče za obisk 42 m visokih Alexandrovih slapov (24 km SZ) in jezera Lost Lake v istoimenskem parku (3,5 km SV).

Kiti med otoki San Juan

Z udobnim avtobusom smo se zapeljali skozi državno mejo z ZDA in v hipijevskem mestecu Bellingham pri podjetju Alamo prevzeli najeti avtomobil (12 dni 800 €).

Zapeljali smo se do pristaniškega mesteca Anacortes na otoku Fidalgo. Mestece je bilo do leta 1876 v lasti indijanskih plemen, ki jih je še vedno mogoče obiskati na bližnjem območju, kamor so se umaknili. Že pred potovanjem smo si prek spleta pri agenciji Island Adventures rezervirali mesta na ladji, ki popelje turiste na opazovanje kitov. Ker je bil odhod šele popoldne, smo skočili še do državnega parka Deception Pass, ki se razteza na dveh otokih, Fidalgo in Whidbey. Povezujeta ga dva mosta, Deception Pass in Canoe Pass Bridge. Park je opremljen z avtomati, na katerih kupite enodnevno karto (vstopnina za 1 vozilo 9,50 €). V trenutku smo se znašli v čudoviti naravi, obkroženi s slano in sladko vodo (3 jezera). Na neobljudeni plaži smo med naplavljenimi hlodi skuhali vročo čokolado in opazovali par ameriških orlov, ki je lovil ribe. V vodi so v močnem toku čofotale vidre, nam pa je bila ravno prav hladna za namakanje nog.

Popoldne smo se vrnili v Anacortes in se vkrcali na ladjo (4 h, karta odrasli 67 €). Sledil je čudovit in zelo poučen izlet. Med otoki San Juan, ki se raztezajo med Kanado in ZDA, stalno živi približno 80 zaščitenih ork. Poleg omenjenih je mogoče videti tudi druge kite med selitvijo z juga Mehike proti Aljaski ter druge morske živali. Srečanje s kiti je tako rekoč zagotovljeno, saj na ladji uporabljajo sonarje, s katerimi jih locirajo, hkrati pa strogo upoštevajo standarde, ki zagotavljajo, da se ladje živalim ne približajo preveč. Pogled na ljubečo družino petih ork je bil ena od najbolj čarobnih stvari, ki sem jih videla v svojem življenju.

Bizarni Seattle

Za nekaj dni smo se poslovili od čudovite narave in obiskali Seattle, največje in zelo razvito mesto zvezne države Washington ter rojstni kraj grunge glasbene scene. Sprehodili smo se do tržnice Pike Place Market, ki je turistično srce mesta. Še prej pa smo si čez cesto privoščili kavo v prvi kavarni verige Starbucks, v kateri čarobni zvarek strežejo že od leta 1971.

Mesto mi je pustilo mešane občutke. Cene nastanitev in hrane so zelo visoke, ulice v mestnem središču pa polne brezdomcev in mladih uživalcev drog. Prebivalci so zanimivo nenavadni, z ulic pa za svoje točilne pulte vabijo številne butične lokalne pivovarne, ki so ena od značilnosti ameriškega severozahoda. Na obrobjih mesta so čudoviti parki in revitalizirane zelene površine, ki so nastale na območju starih tovarn in naftnih rafinerij. Poleg klasičnih turističnih znamenitosti, kot sta razgledni stolp Space Needle z razgledno ploščadjo 158 m nad tlemi (vstopnina 25 €) in muzej POP kulture (vstopnina 22 €), smo obiskali še skulpturo Fremontskega trola, ki »živi« pod mostom Aurora Bridge, in bizarno steno Gum Wall, ki je postala znamenitost zaradi neštetih nalepljenih žvečilk.

»Odštekani« Portland

Za Portland, glavno mesto Oregona, so značilne stare, tople opečnate stavbe, ki so jih iz tovarn preuredili v luksuzna stanovanja in trendovske trgovine ter svobodnjaški slogan »Ohranimo Portland odštekan« (Keep Portland Weird). V mestnem središču se raztezajo zelene avenije, po katerih hitijo številni kolesarji, med stolpnicami in ob reki pa so parkirani lični tovornjački s hrano z vsega sveta. Ljudje so prijazni, odprti, moški čokati in bradati ter govorijo z močnim naglasom. Mesto krasijo čudoviti vrtovi: japonski, kitajski in vrt vrtnic Rose Test Garden, ki je najlepši junija.

Ker je bila nedelja, je bil mestni utrip počasnejši in bolj sproščen. Obiskali smo semenj Portland Saturday Market, ki ga ob koncih tedna postavijo v starem delu mesta na obrežju reke Willamette. Kljub njegovemu imenu je odprt ob sobotah in nedeljah od marca do božiča. Številni obiskovalci na njem nakupujejo unikatne izdelke in uživajo z občutkom pripravljeno hrano s stojnic in tovornjačkov. Stojijo v vrsti in nikomur se prav nič ne mudi. V daljavi se nad mestom dviguje ognjenik Mt. Hood, zaradi katerega se nam je še isti dan mudilo dalje.

Smuka na vulkanu Mt. Hood

Mt. Hood je impresiven mirujoči ognjenik gorske verige Cascade. S svojimi 3.426 m je najvišja gora zvezne države Oregon, njegov vrh pa vse leto prekriva snežno-ledena odeja. Cesta, ki pelje skozi iglaste gozdove, se konča malo pod vrhom ob žičnicah smučišča Timberline in poleg znamenite gorske postojanke oziroma hotela Timberline Lodge, ki so ga zgradili v času predsednika Roosevelta in danes velja za nacionalni spomenik. Nekaj prog smučišča Timberline je odprtih vse leto, zato ga za poletne treninge uporabljajo številni smučarji. Eden večjih krajev v okolici, slikoviti Hood River s približno 7.000 prebivalci, je od gore oddaljen 76 km. Znan je po svojem rečnem rokavu in močnem vetru, zaradi česar velja za enega od svetovno najbolj znanih središč za kajtanje in surfanje. Smučanje na ognjeniku je bilo za nas nekaj posebnega, še dodaten čar pa so mu dale visoke poletne temperature in praznovanje 4. julija, ameriškega dneva neodvisnosti, zaradi katerega so lokalni smučarji po progah drveli kar v zvezdastih kopalkah in zaviti v ameriške zastave (dnevna smučarska vozovnica 58 €). V mestecu Government Camp smo si s pomočjo prijatelja iz Seattla izposodili in testirali najnovejšo smučarsko opremo K2 in Line.

Ob vznožju Mt. Hooda smo obiskali prijatelja, profesionalnega smučarja, idejnega vodjo smuči Line in vsestranskega umetnika Erica Pollarda in popoldne ob pogledu na goro Mt. Hood preživeli z njegovo družino.

Nekaj posebnega je bila tudi naša nastanitev – bivali smo v sodobni in udobni ameriški kamping prikolici, ki stoji na farmi borovnic (prikolica 80 €+). Po zgodnjih jutrih in dopoldnevih na ledeniku smo se vsak dan veselo zapodili med nasade borovnic, nato pa na ognju pred prikolico pripravili še hot doge in uživali ob ognjemetu za 4. julij. Mimogrede, kakovostna hrana v ZDA je zelo draga. Trgovine so odlično založene, a izdelki so zaradi pomanjkanja regulative gensko spremenjeni in prepojeni s pesticidi. Hrana, ki ima oznako Bio ali organic naj bi bila po kakovosti primerljiva z evropskimi običajnimi, nebio izdelki.

Kiti, sipine in sekvoje ob cesti 101

Kraljeva cesta ali U.S. Highway 101 je slikovita, okoli 2.500 km dolga obalna cesta, ki vodi od zvezne države Washington, prek Oregona do Kalifornije in se konča v Los Angelesu. Bila je glavni povod za naš obisk tega dela sveta in izpolnila je vsa naša pričakovanja. Edina pomanjkljivost na našem potovanju je bil čas. Da bi se naužili dih jemajočih razgledov, odlične morske hrane in ribiških vasic, ki ležijo ob njej, bi potrebovali več dni, tednov ali kar ves mesec.

Iz notranjosti smo nanjo zapeljali v obmorskem mestecu Depoe Bay z manj kot 1.500 prebivalci in po njej prevozili dobrih 1.000 km. Kraj je znan po kitih, tako so tudi naš jutranji zajtrk ob obali popestrili štirje veliki sivi kiti, ki so se hranili v zalivu čisto blizu nas. Pri opazovanju se nam je pridružila starejša gospa in v angleščini tiho pripomnila: »Vedno, ko vidimo kite, je dober dan. Čaroben je.« In imela je prav.

Dnevi ob obali so nam hitro minevali, saj nas je za vsakim ovinkom in v vsakem zalivu čakala nova zanimivost. Visoki klifi, peščene plaže, svetilniki, pravljični prostori za piknik in ribiške vasice so nas začarale, da smo potovali s polžjo hitrostjo. Morje je v obalo izklesalo brezna in mostove, iz vode pa se dvigajo stolpičaste čeri.

Pacifik tudi poleti ostane hladen in se ne ogreje na več kot 15 °C. Valovi, ki butajo ob obalo, so primerni za surfanje, a za to se nismo opogumili. Raje smo ostali na kopnem in deskali po toplih sipinah Oregon Dunes, kar je dokaj nenavaden, zabaven in utrudljiv šport (24-urni najem deske za deskanje po sipinah 15 €).

Ko cesta doseže Kalifornijo, zavije nekoliko v notranjost in vodi skozi državni park Humboldt Redwoods. To je ogromno gozdnato območje, na katerem rastejo mogočne, več tisoč let stare sekvoje. Človek se tam počuti majhnega in ponižnega. Drevesa se v višavah dotikajo sončnih žarkov in v svojih krošnjah nudijo zavetje živalim, ki se nikdar ne dotaknejo tal. Skozi park približno 40 km vzporedno z legendarno avtocesto teče stara avtocesta Avenue of the Giants, ki ostro vijuga med vsemogočnimi, od požarov ožganimi debli in se izogiba reki Eel, v kateri plavajo lososi. Vsake toliko se med drevesi pokažejo nenavadni zaselki hiš ali prikolic, zaprašene bencinske črpalke in majhne trgovinice z lesenimi izdelki, za katere se zdi, da so tam že od nekdaj. Zrli smo v krošnje velikanskih dreves, od njih črpali energijo in si želeli, da bi tam lahko ostali dlje.

Slavna avtocesta nas je na koncu potovanja pripeljala še čez znameniti rdeči most Golden Gate Bridge v San Francisu. Pogled nanj so kot običajno zastirale meglice, motilo pa ga je tudi dogajanje pod mostom. Poleg ladij, jadrnic in pogumnih surfarjev smo še tretjič na naši poti lahko občudovali kite, tokrat grbavce, ki so imeli svojo predstavo. Poganjali so se visoko v zrak, da je voda pljuskala v višave in nam tako na najbolj navdušujoč način zaželeli srečno pot domov.