La Palma Zeleni Kanarski otok

V severozahodnem delu Kanarskega otočja leži turistično manj znani otok La Palma, ki mu pravijo tudi »lepi otok«. Igorja Fabjana je očaral z neverjetnimi pokrajinami, vulkani, globokimi gozdovi, črnimi peščenimi plažami in kolonialno prestolnico.

Ladja je obmirovala šele sredi noči. Po več kot treh urah plovbe z enega najbolj turističnih Kanarskih otokov – Tenerifa, sem prišel v čisto drug svet (povratna vozovnica 90 €). Na otoček, kjer življenje kljub razvoju turizma teče počasi. Za dobro polovico dražje bi si lahko omislil polet (povratna vozovnica 140 €), a sem v plovbi bolj užival. Zaspano sem se prerinil v zvezdno noč in se peš odpravil v središče male otoške prestolnice Santa Cruz de La Palma.

Sobo sem rezerviral v 350 let stari meščanski hiši, ki so jo pred desetletjem preuredili v butični hotel San Telmo (soba 1/2 70 €; ). Prenočišče sem izbral v najstarejšem delu. Sodobno opremljena soba z lesenimi detajli in posteljo iz masivnega lesa je bila prijetna, a kljub pozni nočni uri, me je najprej zamikal sprehod. »Mesto je tudi ponoči varno!« me je z nasmehom pospremil receptor. In mi mimogrede priporočil nekaj gostinskih lokalov. Med belo prepleskanimi hišami z značilnimi lesenimi kanarskimi balkoni sem zaslišal glas harfe, kitar in harmonike, ki se je razlegal z gostilniškega vrta. Skupinica domačinov je nekaj praznovala ali pa so prepevali kar tako. Na njihovo povabilo sem se s kozarcem aromatičnega lokalnega vina v roki pridružil razigrani družbi, medtem ko so se latinsko-španski ritmi razlegali v toplo januarsko noč.

Rojstno mesto Manola Blahnika

Santa Cruz de La Palma je bilo v 15. stoletju eno najpomembnejših španskih pristanišč, prek katerega je potekalo trgovanje z ameriško celino. Sprehodil sem se po tlakovanih mestnih ulicah z razkošnimi hišami iz kolonialne preteklosti. Nekatere krasijo bogato izrezljani leseni balkoni, značilni za večji del Kanarskih otokov. Na enem od trgov me je navdušil nenavaden pomorski muzej, ki je urejen v repliki Kolumbove ladje Santa Maria (vstopnina 4,5 €). Več o življenju na otoku sem izvedel v etnografskem muzeju Insular. Obiskati ga je vredno že zaradi lokacije, saj se razprostira v prostorih nekdanjega samostana. V mestu pridejo na svoj račun tudi ljubitelji nakupovanja – a tam ne boste našli velikih nakupovalnih središč. Zapeljale vas bodo vabljive trgovine v starih mestnih ulicah. V eni sem opazil čevlje slavnega oblikovalca Manolo Blahnika, ki se je v mestu Santa Cruz rodil leta 1942 in tam preživel svojo mladost. Iz mesta sem se nato sprehodil do mestne plaže v obliki polmeseca v zalivu s črnim peskom, Bajamar. Vrnitev v mesto je hitrejša s taksijem, saj avtobusi tam ne vozijo prav pogosto.

V otoški prestolnici se vrstijo številni dogodki, med katerimi je najzanimivejši pustni karneval. V belo oblečeni stari in mladi se vsevprek obmetavajo z belim lojevčevim praškom, ki ga delijo brezplačno. Izvzeti niso niti turisti. Vsakih pet let je mesto prizorišče velike procesije. Takrat iz cerkve otoške zavetnice Marije Snežne odnesejo Marijin kip v katedralo sredi mesta, dogajanje pa spremljajo številne, tudi več kot teden dni trajajoče prireditve. Tradicionalni običaj se je ohranil več stoletij, pripravljajo pa ga v zahvalo ob koncu hude suše, ki je nekoč prizadela otok. Naslednja procesija bo konec julija leta 2020.

Lepi otok

Med vožnjo z najetim avtomobilom sem na robu mesta ustavil štoparki (dnevni najem 50 €+). »Laura«, se je na hitro predstavila in že sva odbrzela po ovinkasti cesti proti notranjosti. »Nekaj let sem delala kot hotelska receptorka na otoku Tenerife,« je začela pogovor. »Zaslužek je bil dober, toda življenjski stroški so višji kot pri nas. Kmalu me je začelo dajati domotožje. Palmi ne pravijo kar tako La Isla Bonita (lepi otok). Je majhen, poraščen z gozdovi, manj obljuden in brez velikih hotelskih naselij ter množičnega turizma. Doma imam kljub manjšemu zaslužku bolj kakovostno življenje. Tu imam vedno čas za družino, prijatelje, klepet s sosedami ali gosti, ki prespijo pri nas. Del hiše je preurejen v apartmaje in z njihovo oddajo zaslužim dovolj za preživetje.«

Fuencaliente, kamor sva prispela v dobri uri, je znan po toplih izvirih in majhnih vulkanskih stožcih. »Vulkan, ki je pred dobrimi štiridesetimi leti bruhal v bližini vasi, me ni prestrašil«, je ob slovesu povedala Laura. »Bila sem še otrok in zame je bil to najlepši ognjemet v življenju. K sreči nas ni ogrožal, je pa izbruh okoliško pokrajino spremenil v črno puščavo.«

Kraj je znan tudi po slikovitih solinah, na robu katerih vabi restavracija El Jardin de la Sal. V njej ponujajo otoško kulinariko, prostor pa je hkrati tudi muzej in informacijsko središče s prodajalno soli. S terase sem ob sončnem zahodu užival v enkratnih razgledih in kulinariki; v otoškem pršutu, popečenem ovčjem siru – queso asado in kuhanem krompirju s kožico – papas arrugadas, ki so ga prelili z omako mojo. To naredijo iz oljčnega olja, česna, feferonov in začimb. Na otoškem jedilniku se sicer najpogosteje znajdejo ribe, morski sadeži in svinjina. Ljubitelji kave pa morate poskusiti kavni napitek barraquito, ki sicer prihaja s sosednjega otoka Tenerife. Pripravijo ga v kozarcu in plastijo tekočine tako, da nastane mavrica barv. Najprej natočijo kondenzirano mleko, počasi dodajo liker 43, sledi espresso in spenjeno mleko, za okras še limonina lupinica in posip s cimetom.

Potepanje med vulkani

Opogumil sem se in se na hitro okopal v hladnem Atlantiku. Nato sem se po zlizanih kamnih povzpel na lavina polja. Ko sem zagrizel proti najbližjemu vulkanskemu stožcu, butanja valov nisem več slišal. Objela me je popolna tišina, ki so jo ritmično prekinjali zvoki zdrsavanja podplatov na grobem črnem pesku. Zelenja lep čas ni bilo niti za vzorec. Potem so se pojavile skromne rastline, prilagojene pomanjkanju vode. Višje na pobočju sem med peskom naletel na grme, kačjega pastirja in metulje, kmalu sem zaslišal tudi žvrgolenje ptic. Prisopihal sem na rob vulkanskega žrela in se zazrl v njegovo notranjost. Zaradi več vlage je ta poraščena s slokimi borovci. In tam se začne pravi gozd.

Z naraščajočo nadmorsko višino je pokrajina vse bolj zelena. Na okoli 2.000 m visokih gorskih vrhovih pogosto visijo oblaki. Osrednji del otoka obsega vulkanska kaldera s prepadnimi stenami. Najvišji vrh otoka Roque de Los Muchachos je visok 2.433 m in je v zimskih mesecih pogosto zasnežen. Vremenske razmere so tam zelo spremenljive, zato morajo biti pohodniki nanje dobro pripravljeni. Obseg ugaslega vulkanskega žrela je 28 km, njegov premer pa znaša do 9 km. Kaldera, ki je nastala pred milijoni let, je del zaščitenega narodnega parka Caldera de Taburiente. Mimo potočkov, slapov, skalnatih vrhov in gostega borovega gozda, ki je zarezan v globoke doline, so speljane številne pohodniške poti. Za njihovo raziskovanje mi je zmanjkalo volje, ganili pa so me veličastni razgledi. V bližino vrha sem se namreč pripeljal po cesti, ki vodi do observatorijev (2.420 m). To je ena najboljših lokacij na svetu za opazovanje vesolja, saj je tam malo svetlobnega onesnaženja. Podnevi lahko obiščete enega od observatorijev za 9 evrov, za nočno opazovanje pa sem odštel 25 evrov.

Gozd lovorikovcev Los Tilos

Unesco je leta 2002 otok La Palma proglasil za svetovni biosferni rezervat. Njegovo jedro predstavlja eno najlepših gozdnih območij, Los Tilos, ki leži na severovzhodnem delu otoka, blizu kraja Los Sauces. Vlažna, meglena, subtropska mikroklima je ugodna za stara in visoka drevesa lovorikovcev, ki prepuščajo le malo svetlobe za rast mahu in praproti. Do gozda in informativnega središča sem se pripeljal z avtomobilom. Po kratki seznanitvi z živalstvom in rastlinstvom, ki tam uspeva, sem se podal na lahkotno, dobre 3 km dolgo pot skozi pravljični gozd. Ena pot se povzpne tudi do vodnih izvirov. Po makadamski cesti sem se zapeljal do restavracije Casa del Monte. Tam sem se podal na 7 km dolgo pot skozi gozd in skozi več tunelov (2:50 h). Zeleno okolje, izviri, manjši slap in stari vodni kanali (levada), s katerimi dovajajo vodo do spodaj ležečih zaselkov, so me navdušili.

Vabljiva plaža in zgodovinski hotel

Otok ima kar nekaj lepih plaž s črnim vulkanskim peskom. Za najlepšo velja Puerto Naos, ob kateri se vrstijo bari, restavracije in hotel. Mene pa je najbolj navdušila dolga obala ob pristanišču Tazacorte. Njeno črno peščeno plažo Playa de Tazacorte spremlja več gostinskih lokalov, kak kilometer stran pa vabi stari, najbolj slikovit del naselja. V manjšem muzeju sem spoznaval tradicijo gojenja banan, naletel pa sem še na enega najlepših hotelov na otoku. Hotel Hacienda de Abajo stoji na nekdanji plantaži sladkornega trsa iz 17. stoletja in je videti kot živ muzej (soba 1/2 200 €+). Tam so pozneje gojili tudi banane in hrošče košenilje, iz katerih še danes pridobivajo rdeče barvilo karmin. Navdušila me je dediščina aristokratske družine Sotomayor Topete, v katero sodijo dragocene zbirke slik, kipov in kitajskega porcelana. V sobah so med drugim tudi originalni kosi starega stilskega pohištva in vse potrebščine za sodobnega popotnika. Hotel sestavljajo štiri kolonialne hiše, razvrščene okoli privlačnega notranjega dvorišča. Od tam sem se sprehodil še do rajskega vrta z eksotičnim rastlinjem, vodnjaki in paviljoni v senčnih kotičkih. V eni hiši je spa s savnami in masažnim bazenom, omislite si lahko tudi masažo. Za popolno gostoljubje s prvovrstno hrano in razgledi na obalo skrbijo v restavraciji El Sito.

Z agencijo Fancy sem se odpravil na štiriurni morski safari. Občudovali smo delfine in v daljavi uzrli celo kitovo plavut, le želv ni bilo na spregled (poldnevni izlet 35 €). Obiskal sem še bližnjo razgledno vas Las Manchas z muzejem vina. Pokušina vin me je tako presenetila, da sem se po ogledu značilnih otoških trt v hotel vrnil z nekaj buteljkami lokalnega vina. Sprehodil sem se tudi po nenavadnem vaškem trgu Plaza la Glorieta, ki ga je z mozaiki, keramiko in vulkanskimi kamni okrasil arhitekt, glasbenik in slikar, Luis Morera, eden najbolj znanih otoških umetnikov.

Za konec priporočam še obisk vasi El Paso, v kateri me je navdušil muzej svile z delavnico Las Hilanderas, ki jo v okoliških zgradbah še vedno pridobivajo kot pred stoletji. Kar težko sem verjel, da en kokon, v katerega se zaprede gosenica sviloprejke, sestavlja kar kilometer dolga svilena nit (vstopnina 3 €).