Ameriški divji zahod Cestna pustolovščina

V lovu za pravimi čudeži narave in pristnimi ljudmi se je David Stropnik odpravil na ameriški zahod. Tam je ob toku reke Kolorado, od njenega izvira v Skalnem gorovju do izliva na obali Pacifika, našel zanj najbolj sanjsko podobo ZDA.

Območje med Denverjem in Los Angelesom, ki mu z malo zgodovinske domišljije lahko rečemo Divji zahod, je prava »dežela svobodnih in dom pogumnih«. Je daleč od gneče velemest in cestnega kaosa, brez vzburjenja kriminalnih »zgodb« in dolgočasja ravnic. Na poti med omenjenima mestoma lahko v enem tednu, na 3.000 km dolgi vožnji od zasneženih štiritisočakov do oceanske obale, vidite in doživite vse, kar je na takem potovanju mogoče. Z dekletom Polono sva bila tam oktobra, ko je na obali še mogoče surfati, ponekod pa že smučati. Najina pot je bila polna avanturizma, saj sva jo doživela s konjem, kajakom, desko za sneg, gojzarji, plesnimi čeveljci, igralnimi žetoni in še s čim.

Kolorado

Denver – Pikes Peak – Alamosa – Aspen (980 km, 3 dni)

Stotine kilometrov pretežno dolgočasne ravnine ameriškega vzhoda se postavi pokonci nekje na zemljepisni dolžini Denverja. In to zelo konkretno, divje in visoko. V Denverju najbolj navdušujejo hokejske tekme Colorado Avalanchev, v njegovem zaledju pa primat prevzame narava. V mestu sva najela jeep in se odpeljala proti severozahodu (najem 6 dni 780 €+). Za univerzitetnim mestecem Boulder, ki velja za nasrečnejši kraj v Ameriki, naju je pozdravil narodni park Rocky Mountains z elementarnim vzdušjem lepote čarobnih jezer, surovega granita in tundrske preproge (). Na zemljepisni širini Madrida ali Soluna sva spoznavala arktični svet, po drugi strani pa sva videla travnike na višini, na kateri so v Evropi že krepki ledeniki. O tamkajšnji čarobni pokrajini govorijo imena jezer: Sanjsko, Smaragdno in Nimfino. O dimenzijah narave pa to, da je mogočna reka Kolorado tam le droben potoček.

Naslednje jutro sva zavila na najvišjo in najznamenitejšo ameriško cesto, ki se s 156 ovinki vzpenja do višine 4.300 m, na Pikes Peak. Na njej se že od leta 1916 odvija po Indy500 druga najstarejša neprekinjena dirka na zahodni polobli. Njeno bistvo ni v cilju visoko med oblaki, ampak v dolžini proge, ki je najbolj impresivna na začetku. Začne se v enem najčarobnejših kotičkov sveta – v plezalnem raju Vrtu bogov, Garden of the Gods, pri Colorado Springsu. Tam rdeče kamenine kipijo iz redkega zelenja, kot bi jih bogovi nametali po dolini in mednje hodili počivat. In kdor si drzne potipati toplo skalo zašiljenih stebrov, se zdi, da na njihovem vrhu te bogove pocuka za brado.

Po dričanju po snegu na Pikes Peaku in plezanju v Vrtu bogov se nama je zdelo smiselno avanturistično triologijo še v istem dnevu zaključiti z deskanjem na najvišjih severnoameriških sipinah v narodnem parku Great Sand Dunes na jugozahodnem »vznožju« Pikes Peaka.

Naslednji dan, ko sva se podala na sever čez prelaz Independence v enega najdražjih in najbogatejših ameriških mest, sva doživela kulturni šok. Mondeni smučarski raj, Aspen, naju je presenetil z ogrevanimi pločniki, tam je treba za stanovanje v povprečju odšteti 5 mio. dolarjev, obiskovalci pancerje prenašajo v smučarskih torbah Louis Vuitton, večina pa trgovin, kot sta Prada in Fendi, tako blizu divijine ne pričakuje. A tisto, kar je pomembno, je to, da je smuka odlična – zaradi podnebja s številnimi sončnimi dnevi in visoke nadmorske višine je sneg zelo suh. Še posebej smučanje zunaj urejenih prog na Highland Peaku (3.774 m), od koder se po nekaj minutnem sprehodu odpirajo preprosto dostopne grape z naklonom 35-55°. Tam vas od strahu ali užitka ne bo slišal kričati nihče od tistih, ki se ves dan ne premakne iz barov ob vznožju.

Utah

Aspen – Moab – Monument Valley – Page (990 km, 2 dni)

Meje med zveznimi državami niso povsod dobro vidne, a iz Kolorada v Utah pokrajina hitro spremeni podobo. Četrti dan sva opazovala, kako so piramidaste, zasnežene in s smrekami poraščene hribe Skalnega gorovja nadomestili rdečkasti podori zemlje in peščenca. Narava se je razpotegnila v planoto in praznino, ki so jo polnile namišljene podobe iz otroških pravljic. Po mučnih urah na cesti sva doživela popestritev v državnem parku Dolina Goblin in razvpitem narodnem parku Arches. Slednji je eden najlepših »peskovnikov« narave, kjer je erozija vetra in vode ob pomoči zmrzali in gravitacvije ter debele nefiksne plasti peska oblikovala dih jemajoče skulpture. Narava je sto miljonov let ustvarjala galerijo rdeče-belo pobarvanih skalnih skupltur, da lahko danes občudujemo svetovno največjo gostoto več kot 2.000 naravnih obokov in mostov vse do 88-metrskega skalnega velikana. Arches so ozke, lepo zbrušene, v nebo stremeče glave, roke, prsti, postave, živali, loki, okna … Nekaj stotonski kamni majavo čepijo na vrhu nerealno zglajenih večdesetmeterskih stolpov.

Vrhunec je Hudičev vrt, Devil‘s Garden: brezkončna množica zabuhlih stolpov z zabrisanimi robovi, rdečkast in strjen pesek, postavljen pokonci. Plezanje po krušljivi rdeči kamnini je prepovedano, a vseeno je mogoče zlesti na kar nekaj skalnih formacij, za katere se mi je zdelo, da rastejo iz oddaljenih, zasneženih hribov. Oblaki so plavali v odprtinah skal in zvečer se je luna v njih igrala skrivalnice. Nenavadna skrivnostnost je prevevala območje, ki je tako drugačno od vsega na tisti strani Atlantika. Držanje za roke ob sončnem zahodu ali le štetje oblakov v dvoje na vrhu Hudičevega vrta je v popolnem nasprotju z imenom kraja – bilo je nekaj popolnega, angelsko romantičnega.

Postala sva v mestecu Moab, ki naj bi bilo po mnenju prebivalcev »središče vesolja gorskega kolesarjenja«. Obiskovalcem skušajo prodati vse avanture in športe, ki si jih je mogoče zamisliti, a naju je ob prihodu zanimala le postelja. Jutro nama je prineslo novo energijo in obiskala sva verjetno najbolj dviji park daleč naokoli, narodni park Canyonlands. Osupla sta me zapuščena primitivnost in duh prvinske divjine skal ter neukročenih rek. Območje je zanimvo za potepanje s terenskim vozilom, raftom, peš in s kolesom. Na območju Needles (JV del parka) je nabuhlo zmeljsko površje prepredeno s suhimi strugami kanjonov, med katere so nametane skalne formacije, ki sodijo bolj na Mars kot na Zemljo. Tam se skriva tudi »uradno« najzahtevnejša cesta na svetu: Elephant Hill Road. O tem, ali je vožnjo po skalah mogoče šteti za cesto, bi lahko razpravljali, a uradno je cesta vrisana na zemljevide. Zahteva resnega terenca in bolj plezalna kot vozniška znanja. Za to odročno območje potrebujete posebno dovoljenje in če ste gledali z oskarjem nagrajeni film 127 ur, boste razumeli, zakaj. Svojemu avanturističnemu duhu sva sledila do točke, kjer ni bilo nobenega turista več, le še pravi kavboji z ostrogami na škornjih in revolverji za pasom.

Na steni petroglifov, Newspaper Rock, sva našla sledove staroselcev. Podobe njihovih življenj, sanj, verovanj, strahov in občutij so vpraskane v skalo. Duhovi, podplati, kače, sonca, sledovi tac, kopja in razpete kože se mešajo z bizoni v vseh mogočih perspektivah, z lovci in kojoti. In bolj ko sem gledal te podobe, težje sem razumel njihova zelo drugačna življenja.

Na poti sva srečevala redke Indijance. Nekateri životarijo v rezervatih na severu Arizone, drugi delajo kot konjski vodniki v Dolini spomenikov, Monument Valley, ki je ena najbolj stereotipnih podob ameriškega divjega zahoda. Tam z rdečega obzorja nad neskončno ravnino kot prikazni iz sanj vstajajo tudi tristo metrov visoki stolpi in mizaste gore. Zarisujejo obzorje pokrajine, ki jo v ravni črti prebada v neskončnost vodeča cesta. Tam sem začutil, kako je nebo pritiskalo na horizont. Beli oblaki pa so lahkotno lebdeli, kot da so kljubovali zakonom fizike. Dolina spomenikov je bila naravna kulisa številnih kavbojskih vesternov in je kraj, v katerem lahko še danes skozi prerijo odjezdite prvinsko, na konju, za indijanskim vodnikom. Ni lepšega, kot z dekletom filmsko odjezditi v sončni zahod.

Južneje se v zemeljskem površju odpira ena največjih »ran« in ena najbolj prepoznavnih turističnih znamenitosti, Veliki kanjonGrand Canyon, ki je videti, če ga gledate od zgoraj, kot zelo globok in velik vodnjak. Zaradi pomanjkanja časa sva morala večdnevno raftanje po kanjonu izpustiti. Zato pa sva sklenila, da se naslednji dan podava na veslanje na najlepšem delu reke Kolorado, pred mestecem Page.

Arizona, Nevada, Kalifornija

Page – Las Vegas – Los Angeles (900 km, 2 dni)

Page je mestece z nekaj tisoč prebivalci in nekaj deset različnimi krščanskimi sektami in cerkvami ter moteli. Ljudje so se leta 1956 z vseh koncev Združenih držav natepli v tedaj enega najzapuščenejših predelov in tam zgradili gigantski jez. Z njim so na reki Kolorado ustvarili čarobno jezero Powell in osvetlili kar pet držav. Obala jezera je tako razvejana s stotinami sotesk in kanjončkov s pritoki rek, da je daljša od zahodne obale ZDA. Zato je to območje najlepše odkrivati z vode – s kopnega pa se odpre lep pogled na reko z veličastnim zavojem Horseshoe Bend.

Odveslala sva proti spodnjemu delu Antilopinega kanjona, kjer so se rdeče zbrušene skale odsevale v gladini

Zjutraj sva najela sup in kajak ter iz marine Antelope Point zaplula na Kolorado. Voda je bila kljub poznemu oktobru še primerna in dovolj čista za kopanje. Odveslala sva proti spodnjemu delu Antilopinega kanjona, kjer so se rdeče zbrušene skale odsevale v gladini tako nerealno, da se nama je zdelo, da svet občudujva le dvodimenzionalno – kot sliko. V popolni samoti sva veslala proti ožini z visokimi stenami. Če pred seboj skupaj z odsevom v vodi ne bi gledal silhuete Polonine postave, verjetno ne bi verjel, da sem na Zemlji. Priveslala sva do konca vode, na peščeno »plažo«, od koder se pot po kanjonu nadaljuje po kopnem. Ker sva si želela ogledati najznamenitejši del kanjona, sva morala vanj dostopiti z druge strani, žal s turistično agencijo. Stene kanjona so delovale kot oranžnordeče črevesje Zemlje, ki valovi skozi zrak kot zamrzjen tok peska in se dotika tal.

Po petih urah vožnje na jugozahod, skozi čaroben kanjon Bryce, sva prispela do ene najbizarnejših človeških stvaritev. Do mesta v puščavi, ki ga je najbolje doživeti v nočni vožnji iz severovzhoda, ko se potopite v morje lučk. Videti je kot čarobni lovilec sanj v nočnem siju neonk, čez dan pa je le brezdušna zbirka stavb, ki ne sodijo v tisti del sveta. Las Vegas je oaza, zatočišče osebne svobode brezmejnih možnosti tveganja, zabaviščni park odraslih, v katerem ima denar visoko vrednost, življenje pa precej majhno. Prave vrednote so v Vegasu otipljive, tudi pri ljudeh – kot nabrekle denarnice zapravljalcev in izbuljena oprsja hostes ter prostitutk. Vegas je mesto brez spominov. Pregovor pravi: »Kar se zgodi v Vegasu, ostane v Vegasu.« A v resnici lahko tamkajšnji dogodki obiskovalce finančno in moralno zasledujejo še leta. Uspejo le resnične zvezde – tisti, ki ob sobotah na spektaluranih šovih polnijo ogromne dvorane in na teden zaslužijo tudi po milijon dolarjev.

Vegas je mesto presežnikov. Gusarske ladje v bazenih sredi puščave, miljoni lučk bleščečega mesta, polnega igralnic, barov in poročnih kapel. Hotel Luxor v obliki piramide ima največji atrij na svetu in je s 6.000 sobami največji na svetu. Tam imajo pomanjšan Eiffelov stolp, Benetke, gusarske ladje. Replike vsega, zaradi česar naj ne bi bilo treba iti nikamor, a v resnici se je med vsemi možnostmi skoraj nemogoče odločiti, kam v Vegasu. Med dobrimi izbirami so Radius Rooftop Pool & Wet Lounge, House of Blues, dogodki in koncerti v Koloseju, ki je del hotelsko-kazinojskega kompleksa Ceasars Palace, MGM Grand Garden Arena ali obisk koktajl bara Fat Tuesday in mičnih deklet v restavraciji Hooters. Igralnice so zgodbe zase. Vzburjenje, igra ali resen zaslužek in pohlep? Najin dan sva sklenila v resničnem vzburjenju na enem večjih ameriških ovalnih dirkališč, noč pa v čarobnem »Disneyjevem« gradu.

Zaslužki, propadi, življenjske prelomnice, hrana in stres, v Vegasu je vse instant – vključno s porokami, ki se odvijajo vsakih pet minut, ločitve pa na vsake tričetrt ure. Za pričo je lahko kartonast Elvis ali pijan (ne)znanec. Las Vegas je veliko umetno igrišče za odrasle, a naju je vleklo že naprej, k igri z naravo – z desko na valovih pacifiške obale, do koder naju je ločilo le še dobrih 400 kilometrov. 