Ameriški divji zahod Cestna pustolovščina

V lovu za pravimi čudeži narave in pristnimi ljudmi se je David Stropnik odpravil na ameriški zahod. Tam je ob toku reke Kolorado, od njenega izvira v Skalnem gorovju do izliva na obali Pacifika, našel zanj najbolj sanjsko podobo ZDA.

Območje med Denverjem in Los Angelesom, ki mu z malo zgodovinske domišljije lahko rečemo Divji zahod, je prava »dežela svobodnih in dom pogumnih«. Je daleč od gneče velemest in cestnega kaosa, brez vzburjenja kriminalnih »zgodb« in dolgočasja ravnic. Na poti med omenjenima mestoma lahko v enem tednu, na 3.000 km dolgi vožnji od zasneženih štiritisočakov do oceanske obale, vidite in doživite vse, kar je na takem potovanju mogoče. Z dekletom Polono sva bila tam oktobra, ko je na obali še mogoče surfati, ponekod pa že smučati. Najina pot je bila polna avanturizma, saj sva jo doživela s konjem, kajakom, desko za sneg, gojzarji, plesnimi čeveljci, igralnimi žetoni in še s čim.

Kolorado

Denver – Pikes Peak – Alamosa – Aspen (980 km, 3 dni)

Stotine kilometrov pretežno dolgočasne ravnine ameriškega vzhoda se postavi pokonci nekje na zemljepisni dolžini Denverja. In to zelo konkretno, divje in visoko. V Denverju najbolj navdušujejo hokejske tekme Colorado Avalanchev, v njegovem zaledju pa primat prevzame narava. V mestu sva najela jeep in se odpeljala proti severozahodu (najem 6 dni 780 €+). Za univerzitetnim mestecem Boulder, ki velja za nasrečnejši kraj v Ameriki, naju je pozdravil narodni park Rocky Mountains z elementarnim vzdušjem lepote čarobnih jezer, surovega granita in tundrske preproge (). Na zemljepisni širini Madrida ali Soluna sva spoznavala arktični svet, po drugi strani pa sva videla travnike na višini, na kateri so v Evropi že krepki ledeniki. O tamkajšnji čarobni pokrajini govorijo imena jezer: Sanjsko, Smaragdno in Nimfino. O dimenzijah narave pa to, da je mogočna reka Kolorado tam le droben potoček.

Naslednje jutro sva zavila na najvišjo in najznamenitejšo ameriško cesto, ki se s 156 ovinki vzpenja do višine 4.300 m, na Pikes Peak. Na njej se že od leta 1916 odvija po Indy500 druga najstarejša neprekinjena dirka na zahodni polobli. Njeno bistvo ni v cilju visoko med oblaki, ampak v dolžini proge, ki je najbolj impresivna na začetku. Začne se v enem najčarobnejših kotičkov sveta – v plezalnem raju Vrtu bogov, Garden of the Gods, pri Colorado Springsu. Tam rdeče kamenine kipijo iz redkega zelenja, kot bi jih bogovi nametali po dolini in mednje hodili počivat. In kdor si drzne potipati toplo skalo zašiljenih stebrov, se zdi, da na njihovem vrhu te bogove pocuka za brado.

Po dričanju po snegu na Pikes Peaku in plezanju v Vrtu bogov se nama je zdelo smiselno avanturistično triologijo še v istem dnevu zaključiti z deskanjem na najvišjih severnoameriških sipinah v narodnem parku Great Sand Dunes na jugozahodnem »vznožju« Pikes Peaka.

Naslednji dan, ko sva se podala na sever čez prelaz Independence v enega najdražjih in najbogatejših ameriških mest, sva doživela kulturni šok. Mondeni smučarski raj, Aspen, naju je presenetil z ogrevanimi pločniki, tam je treba za stanovanje v povprečju odšteti 5 mio. dolarjev, obiskovalci pancerje prenašajo v smučarskih torbah Louis Vuitton, večina pa trgovin, kot sta Prada in Fendi, tako blizu divijine ne pričakuje. A tisto, kar je pomembno, je to, da je smuka odlična – zaradi podnebja s številnimi sončnimi dnevi in visoke nadmorske višine je sneg zelo suh. Še posebej smučanje zunaj urejenih prog na Highland Peaku (3.774 m), od koder se po nekaj minutnem sprehodu odpirajo preprosto dostopne grape z naklonom 35-55°. Tam vas od strahu ali užitka ne bo slišal kričati nihče od tistih, ki se ves dan ne premakne iz barov ob vznožju.

Celoten članek lahko preberete v reviji 38, pomlad 2018.Revijo s tem člankom lahko kupite tukaj.