Moj dom – Lanzarote

Špela Buh Zupančič se je leta 2014 z možem Tonijem odločila, da se njihova družina poda na enoletno potovanje. Spakirali so se v kamper in se podali na Kanarske otoke. Po 35-urni plovbi s trajektom iz Cadiza so pristali na otoku Lanzarote. Po letu dni so se odločili, da tam še ostanejo. In tam so še danes.

Kaj počnete na otoku?

Z možem imava svojo šolo z vodnimi športi Waterman Lanzarote (@watermanlanzarote) in ljudem ponujava aktivne počitnice z našo »Waterman terapijo«. Z nami se naučijo surfati na valovih, kajtati in supati. S tem sva začela že v Sloveniji, ko sva odprla prvi SUP klub in hotela ljudem predstaviti in približati ta novi šport. Štartala sva tudi pilotni projekt Jurta – spanje v mongolskem šotoru z vso udobnostjo apartmaja, ki se je izkazal kot zelo zanimiv in dobrodošel. Najina želja je, da bi postavila glamping eko rezort z jurtami. Ljudje se vse pogosteje zatekajo k drugačnemu preživljanju svojih počitnic in vidimo, da jim spanje v jurti to omogoča, saj se radi vračajo.

Kaj vam je najbolj všeč?

Najbolj mi je všeč, da sem lahko 12 mesecev na leto v japankah ter da skočim v vodo, kadar se mi zahoče. Jeseni in pozimi imamo sezono valov. Spomladi in poleti pa zapihajo pasatni vetrovi in popestrijo športno ponudbo. Surfanje, supanje in kajtanje so neprestano v dnevni ponudbi. Redki so dnevi, ko ne gremo v vodo. Včasih, ko me obiščejo prijatelji iz domovine in me ves čas videvajo v neoprenu s surf desko pod roko, me vprašajo: »Se še nisi naveličala?« To je strast, ki je z mano že iz študentskih časov in tega mi ne more vzeti nihče. Glede na to, da živimo na turistični destinaciji s podnebjem večne pomladi, prijatelji in sorodniki pridejo zelo pogosto. Naša hiša je vedno polna!

Se srečujete s kakšnimi težavami?

Kanarski otoki, kamor spada tudi otok Lanzarote, sprva dajejo občutek »banana republike«. Vendar temu še zdaleč ni tako. Večina stvari je veliko bolj urejenih kot v Sloveniji. Znanje španščine je dobrodošlo, kajti v uradnih ustanovah z drugimi svetovnimi jeziki ne pridete daleč. Najbolj me moti siesta (čas počitka) in delovni čas trgovin ter uradov. Večinoma jih zaprejo med 13. in 16. uro. Tudi po štirih letih to pozabim in ostanem pred zaprto lekarno, banko …

Kakšni so življenski stroški?

Življenje je cenejše kakor v Sloveniji zaradi nižje davčne stopnje. Cena bencina ne presega enega evra. Ene restavracije so za turiste, v drugih jedo domačini. Razlika v ceni je tudi dvakratna. Štiričlanska družina se spodobno nedeljsko naje za 30 evrov. Zaradi krize v Egiptu, Maroku in Tuniziji je število turistov poskočilo za kar 20-30 %. Ob turističnih špicah le s težavo dobite prenočišče, s tem pa je pogojena tudi cena nepremičnin. Stanovanj in hiš za dolgoročne najeme skoraj ni ali pa so cene visoke (mesečni najem stanovanja 700 €+, plus stroški).

Kakšna je kulinarika?

Najbolj značilna hrana so manjši prigrizki – tapasi. Naročimo več različnih in jih delimo med družbo. Morska hrana je navzoča pri vsakem obroku. Velikokrat na krožnikih najdemo tudi stročnice. Slovenskemu ričetu je npr. podobna jed iz leče – lenteja.

Praznujete kak zanimiv praznik?

Prvega januarja v Španiji praznujejo svete tri kralje, to je otrokom najljubši praznik. Prav oni so tisti dobri možje, ki jih razveselijo v času po novem letu in poskrbijo za vsa darila, zato jih vsi tako zelo težko čakajo. Iz pusta in pustovanja pa na otoku naredijo velik šov. Praznujejo ga kar 2 meseca – vsak teden v drugi občini. Vedno najdejo razlog za zabavo in fešto (fiesta).

Kako bi opisali prebivalce?

Pred razvojem turizma so bile razmere na otoku zelo težke. Številni so se odselili, zato so uvedli nižjo davčno stopnjo (DDV je le 7 %). Danes je situacija nasprotna. Na otok se je priselilo ogromno ljudi in tu živi 120 narodnosti. Domačini so skoraj v manjšini. Mislim, da je to glavni razlog, da so sprva delno zadržani. Dokler ne osvojite njihovega zaupanja, vam ne pustijo blizu.

Imate tam prijatelje?

Imam kar nekaj dobrih prijateljev, brez katerih si ne predstavljam tukajšnjega življenja. Seveda jih ni čez prijatelje iz Slovenije! Ko se po dolgem času vidimo, je tako, kot bi se videli včeraj in da čas vmes sploh ni minil.

Vam je kdaj dolgčas?

Redko. Ker delava v turizmu, imava neprekinjeno akcijo. Z dvema majhnima otrokoma pa besede dolgčas sploh več ne poznam.

Kam bi peljali svoje goste?

Vsak si mora pogledati narodni park Timanfaya in se povzpeti na vsaj enega od 300 vulkanov. Pokrajina je kot na luni in ni čudno, da je prav Evropska vesoljska agencija izkoristila otok za treniranje svojih astronavtov. Lanzarote ima enega najdaljših podzemnih vulkanskih rovov na svetu (6 km) in prav zaradi vulkanizma se je ohranilo ogromno jam. Najbolj znani sta Cueva de los Verdes in Jameos del Agua (vulkanska jama brez stropa), katerima je svetovno priznani umetnik Cesar Manrique dodal svoj pečat. Prav zaradi njega je skoraj polovica otoka zavarovana in zaščitena. Ena njegovih najlepših zapuščin je Cesar Manrique Foundation v kraju Taro de Tahiche. Gre za Manriquejevo hišo, v kateri je živel nekaj časa in v njej le nekaj mesecev pred smrtjo ustanovil fundacijo. Ta deluje na področju umetnosti, izobraževanja in skrbi za okolje. Hiša je zgrajena v vulkanskem drobovju, saj je Manrique izkoristil podzemne vulkanske mehurčke in v njih uredil bivalne prostore. Ko se vozite po otoku, na križiščih ne morete prezreti njegovih vetrnic, ki jih je imenoval »igrače vetra«, saj se posamezni deli premikajo v različne smeri, z različnimi hitrostmi.

V osrednjem delu otoka je vinska pokrajina La Geria z živozeleno vinsko trto, ki raste iz črnih polj strjene lave. Med vini prevladuje malvazija.

Vsi vodniki ocenjujejo, da je na otoku najlepša plaža Playa Papagayo. Vredno jo je obiskati, a za nas, ljubitelje valov, je ni čez plažo v Famari.

Vaš idealni dopust?

Moja oziroma naša želja je obiskati Tahiti in Francosko Polinezijo. Zelo dober prijatelj je pred leti tja odpotoval s katamaranom, na katerem tudi živi. Vsakič, ko se slišimo, nas podraži, da bi bil mogoče že čas za obisk. Ko vsaj ne bi bilo vse povezano s časom in denarjem.