Zelenortski otoki Pomlad pod afriškim soncem

Zelenortski otoki so ena razvitejših afriških držav, ki zadnja desetletja postaja vse bolj priljubljena turistična destinacija. Še posebej otoka Sal in Boa Vista, ki se ponašata z najdaljšimi belimi peščenimi obalami in hoteli s solidno ponudbo »vse vključeno«. Igor Fabjan je obiskal tudi manj turistična otoka Sao Vicente in Santo Antao.

Zelenortski otoki ležijo dobrih 600 kilometrov zahodno od afriške obale, ime pa so dobili po Zelenem rtu v Senegalu. Nekdanja portugalska kolonija je neodvisna od leta 1975. Večina otočanov je razmeroma revnih, toda z lenobnim življenjem so videti zadovoljni. Odrasli so do tujcev rahlo zadržani, otroci pa radovedni. Portugalsko so me ogovarjali z: »Ola, tudo bem?« (Živijo, je vse v redu?)

Sao Vicente

Po krajšem poletu sem otok Sal zamenjal za Sao Vicente. Sredi neskončne modrine se je prikazala rjava gmota, podobna veliki zaplati peska. Hitro se je razlezla čez obzorje in pristali smo sredi sušne pokrajine. Otoško prestolnico Mindelo predstavlja slikovito pristanišče v kraterju nekdanjega vulkana. V njej je ohranjenih nekaj kolonialnih zgradb, bolj privlačen pa je obisk lokalne tržnice. Ta je vedno odlično založena s svežimi ribami, ki najdejo pot v vse mestne restavracije. Med slednjimi me je z okusnimi morskimi specialitetami, moderno opremljenostjo in uglajenim osebjem najbolj navdušila Pont d’Agua v marini (obrok 10 €+).

V iskanju avtentičnih spominkov so me domačini napotili v lično trgovino Capvertdesign + Artesanato. V njej ponujajo izdelke številnih lokalnih umetnikov in obrtnikov. Naprodaj so tudi izdelki z drugih otokov, od vina do kave. In da ne pozabim na majice s slikovitimi potiski otoških motivov.

Ob večerih me je v gostinske lokale bolj kot hrana vabila poskočna in hkrati otožna otoška glasba. Ta je tam ena redkih stvari, ki lahko prinese slavo in denar. Domačini večinoma skušajo preživeti s skromnimi pridelki, ki jih uspejo iztrgati sušnim tlem, z ribolovom in redkimi ter slabo plačanimi službami. Največ denarja pa prinašajo izseljenci, ki so se raztepli po različnih koncih sveta in niso pozabili revnih sorodnikov doma. Številni svoje upe polagajo v glasbo, ki je že davno prerasla otoške meje. V svet jo je ponesla izjemna pevka Cesaria Evora, ki je večkrat nastopila tudi v Ljubljani. Karizmatična bosonoga dama se je kljub svetovni slavi pogosto vračala na svoj otok. Nevpadljivo stanovanje je imela v hiši nedaleč od središča otoške prestolnice. Mindelo naj bi bil kulturna prestolnica otočja, a tam ni posebnih dogodkov in tudi domače glasbe nisem slišal nič več več kot drugod. Izjema je avgust, ko postane otok središče otoškega glasbenega sveta. Na dobrih 10 km oddaljeni plaži Baia das Gatas nekaj dni odmevajo ritmi kitar, violin, bobnov in ubranih glasov. Tam poteka tradicionalni letni festival otoške glasbe. Čeprav v bližini ni hotelov, je dogodek dobro obiskan. Premožnejši bivajo v hotelih v Mindelu in se vsako jutro vračajo na prizorišče, številni pa nekaj dni prespijo kar v šotorih na peščeni obali.

Čutna glasba spremlja vsakdanje življenje na vseh Zelenortskih otokih. Najbolj razširjena je portugalskemu fadu podobna morna. Otožna glasba govori o upanju, ljubezni in težkem življenju. Obvezna spremljava so kitare in violina. Glasba hitrejših ritmov je funana. Priljubljena je med kmečkim prebivalstvom, zanjo pa je značilen zvok harmonike in neobičajnega tolkala iz železne palice. Tovrstna glasba in ples sta se zdela cerkvenim dostojanstvenikom preveč erotična, zato sta bila nekaj časa celo prepovedana. Potem je tu batuque, katerega ritmi izvirajo iz Afrike, pa batucada z očitnimi brazilskimi vplivi, ki pridejo še posebej do izraza v času karnevala.

V Mindelu sem bival v butičnem hotelu Prassa, ki je eden boljših hotelov na otoku (suita 1/2 90 €+). Na voljo je le devet suit, zaradi odlične lokacije v mestnem središču pa je sobo dobro rezervirati vnaprej. Elegantno in sodobno opremljene prostore s sivo-belimi kombinacijami pohištva in sten poživljajo barviti dekorativni predmeti. Lokalni glasbeniki pa v baru poživijo vzdušje.

Če želite hotel na plaži, priporočam rezort Foya Branca (soba 1/2 100 €+). Razteza se nekaj kilometrov iz Mindela (s hotelskim vozilom vas brezplačno zapeljejo v mesto) in je priročno v bližini letališča. Pročelje zgradbe je obzidano z otoškim kamnom, sobe so prostorne in večina ponuja pogled na morje. Poleg sob in suit si lahko omislite tudi bivanje v vili. Hotel so zgradili ob eni najlepših plaž na otoku, z nasadi palm pa je obala videti kot tropski paradiž. Na dlani se ponujajo možnosti za deskanje, potapljanje, ribolov pa tudi kolesarjenje po pretežno ravnih otoških cestah. Edini resnejši vzpon predstavlja cesta na najvišji otoški vrh Monte Verde (750 m). Ker je otok vetroven, sem se na razgledni vrh raje pripeljal s taksijem. Bilo je vredno, saj je bilo spodaj ležeče pristanišče videti kot na dlani.

Santo Antao

Po enourni vožnji s trajektom sem začel spoznavati enega najlepših Zelenortskih otokov, Santo Antao. V pristanišču Porto Novo sem se nastanil v najboljšem hotelu na otoku, Santantao Resort (soba 1/2 80 €+). Sobe niso izstopale v ničemer, toda razkošen vrt z bazenom je bil tako privlačen, da sem od tam udobno raziskoval otok. Odkril sem odlično italijansko restavracijo La Lampara, v kateri sta me lastnik Giorgo in njegov sin Michael razvajala s pristnimi italijanskimi dobrotami, od testenin do pic. Pa tudi z ribami in raki, saj pri lokalnih ribičih vsak dan kupita svež ulov. Navdušilo me je tudi njuno spogledovanje z lokalno kulinariko, zato sem pri njima naročil odlično tuno z baziliko in čili omako piri-piri. Za predjed pa so me razvajali z lokalno, golažu podobno jedjo cachupa s koruzo in fižolom.

Objeli so me visoki koničasti vrhovi, med katerimi se je komaj prerinila ozka cesta

S taksistom sem se zapeljal v dobro uro vožnje oddaljen krater Cova de Paul na višini okoli tisoč metrov (vožnja 50 €). V rahlo dotrajani francoski limuzini sem občutili prav vsako luknjo na cesti, ki se je iz pristanišča serpentinasto dvigovala čez rjavo obarvane strmine do v oblake zavite notranjosti. Tam so me objeli visoki koničasti vrhovi, med katerimi se je komaj prerinila ozka cesta. V vlažnejši notranjosti odlično uspeva različno drevje, od borovcev do banan in pomarančevcev. Krater ugaslega ognjenika je spominjal na prostrano vrtačo, posejano z obdelanimi polji. Tam se je začela moja pot proti obali, ki se vije skozi dolino Paul. Najbolj so me navduševali pogledi na terasasta polja cvetočega sladkornega trsa. Od daleč je bilo videti, kot bi strma pobočja prekril sneg. To se seveda ne more zgoditi, saj je povprečna letna temperatura okoli 23° C. Sladkorni trs je bil nekoč najpomembnejša kulturna rastlina otoka. Poleg sladkorja je danes najbolj znani otoški proizvodov ponche, rumu podobna alkoholna pijača, ki jo je mogoče kupiti v trgovinah in vaseh, v katerih pijačo izdelujejo.

Pot me je mimo polj in osamljenih kmetij pripeljala do prve vasi Chez Sandro. Leži nekje na pol poti do obale. V vasi je mogoče tudi prenočiti, a sem se odločil le za kosilo na razgledni terasi. Tam se je začela makadamska cesta, po kateri sem se podal do obale. Spust bi si lahko olajšal s poltovornjakom, ki ga vaščani uporabljajo za javni prevoz. Toda hoja skozi slikovito pokrajino je bila prijetnejša. In na koncu sem se nagradil z osvežitvijo v morju (10 km, 4 h hoje). S prvim avtobusom sem se nato po obalni cesti zapeljal v največje otoško mesto Ribeira Grande. To se ponaša z barvitim mestnim središčem, nekaj cerkvami, ducatom trgovin in restavracij. Iz pristanišča Porto Novo je mesto najlažje dosegljivo po obalni cesti, a vožnja skozi gorato notranjost je slikovitejša. Pot je vredno podaljšati do skrajne severne točke z ribiško vasico Ponto do Sol z nekaj penzioni in restavracijami. Izbira je bila dovolj velika, da sem ostal nekaj dni. Užival sem v ležernosti in opazoval ribiče, ki so se vsako jutro vračali v pristanišče na pisano pobarvanih čolnih. Od tam sem prehodil kar nekaj poti nad prepadno obalo, ki vodijo do tudi več ur hoje oddaljenih vasi in spoznal, da je otok raj za pohodnike.

Največjo peščeno plažo sem našel na drugem, jugozahodnem koncu otoka. Ob dolgi obali, posejani s črnim vulkanskim peskom, leži vas Tarrafal de Monte Trigo. V njej nekaj domačinov oddaja apartmaje in sobe. Okrepčati se je mogoče v nekaj restavracijah, drugače pa se tam ne dogaja veliko. In prav to mi je bilo všeč, saj sem lahko dneve preživljal na osamljenih poteh, ki spremljajo obalo in vodijo v gorato notranjost. Večkrat sem v daljavi opazil delfine. Do vasi vodi pretežno makadamska cesta. Za manj kot 30 km iz pristanišča Porto Novo lokalni prevozniki potrebujejo kar dve uri, a je vredno truda. 