Zelenortski otoki Pomlad pod afriškim soncem

Zelenortski otoki so ena razvitejših afriških držav, ki zadnja desetletja postaja vse bolj priljubljena turistična destinacija. Še posebej otoka Sal in Boa Vista, ki se ponašata z najdaljšimi belimi peščenimi obalami in hoteli s solidno ponudbo »vse vključeno«. Igor Fabjan je obiskal tudi manj turistična otoka Sao Vicente in Santo Antao.

Zelenortski otoki ležijo dobrih 600 kilometrov zahodno od afriške obale, ime pa so dobili po Zelenem rtu v Senegalu. Nekdanja portugalska kolonija je neodvisna od leta 1975. Večina otočanov je razmeroma revnih, toda z lenobnim življenjem so videti zadovoljni. Odrasli so do tujcev rahlo zadržani, otroci pa radovedni. Portugalsko so me ogovarjali z: »Ola, tudo bem?« (Živijo, je vse v redu?)

Sao Vicente

Po krajšem poletu sem otok Sal zamenjal za Sao Vicente. Sredi neskončne modrine se je prikazala rjava gmota, podobna veliki zaplati peska. Hitro se je razlezla čez obzorje in pristali smo sredi sušne pokrajine. Otoško prestolnico Mindelo predstavlja slikovito pristanišče v kraterju nekdanjega vulkana. V njej je ohranjenih nekaj kolonialnih zgradb, bolj privlačen pa je obisk lokalne tržnice. Ta je vedno odlično založena s svežimi ribami, ki najdejo pot v vse mestne restavracije. Med slednjimi me je z okusnimi morskimi specialitetami, moderno opremljenostjo in uglajenim osebjem najbolj navdušila Pont d’Agua v marini (obrok 10 €+).

V iskanju avtentičnih spominkov so me domačini napotili v lično trgovino Capvertdesign + Artesanato. V njej ponujajo izdelke številnih lokalnih umetnikov in obrtnikov. Naprodaj so tudi izdelki z drugih otokov, od vina do kave. In da ne pozabim na majice s slikovitimi potiski otoških motivov.

Ob večerih me je v gostinske lokale bolj kot hrana vabila poskočna in hkrati otožna otoška glasba. Ta je tam ena redkih stvari, ki lahko prinese slavo in denar. Domačini večinoma skušajo preživeti s skromnimi pridelki, ki jih uspejo iztrgati sušnim tlem, z ribolovom in redkimi ter slabo plačanimi službami. Največ denarja pa prinašajo izseljenci, ki so se raztepli po različnih koncih sveta in niso pozabili revnih sorodnikov doma. Številni svoje upe polagajo v glasbo, ki je že davno prerasla otoške meje. V svet jo je ponesla izjemna pevka Cesaria Evora, ki je večkrat nastopila tudi v Ljubljani. Karizmatična bosonoga dama se je kljub svetovni slavi pogosto vračala na svoj otok. Nevpadljivo stanovanje je imela v hiši nedaleč od središča otoške prestolnice. Mindelo naj bi bil kulturna prestolnica otočja, a tam ni posebnih dogodkov in tudi domače glasbe nisem slišal nič več več kot drugod. Izjema je avgust, ko postane otok središče otoškega glasbenega sveta. Na dobrih 10 km oddaljeni plaži Baia das Gatas nekaj dni odmevajo ritmi kitar, violin, bobnov in ubranih glasov. Tam poteka tradicionalni letni festival otoške glasbe. Čeprav v bližini ni hotelov, je dogodek dobro obiskan. Premožnejši bivajo v hotelih v Mindelu in se vsako jutro vračajo na prizorišče, številni pa nekaj dni prespijo kar v šotorih na peščeni obali.

Celoten članek lahko preberete v reviji 38, pomlad 2018.Revijo s tem člankom lahko kupite tukaj.