Antalya z okolico Preplet narave in grško-rimske kulture

Južna Turčija z Antalyo je dežela sonca, sočnih pomaranč, ruševin mogočne grško-rimske civilizacije in dih jemajočih naravnih znamenitosti. Maja Novak si ni predstavljala, da ji bo tako hitro zlezla pod kožo, prijetno pa sta jo presenetili tudi dobrosrčnost in marljivost turističnih delavcev.

Antalya je z ljubljanskega letališča oddaljena le 3 ure leta, a prinaša drugačnost, raznolikost in pridih eksotike. S partnerjem sva zaradi ugodnejše cene vozovnic letela iz Münchna (povratna vozovnica 162 €+). Čeprav je znana kot destinacija s hotelskimi paketi »vse vključeno«, priporočam najem vozila in samostojna potepanja. Načrtovanje je preprosto, ob vsaki težavi pa vam prijazni domačini z veseljem priskočijo na pomoč.

Ljubezen gre skozi želodec

Antalya se lahko pohvali s številnimi butičnimi hoteli. Eden takih je hotel Tuvana v središču starega mestnega jedra Kaleici. Zunanjost in notranjost sta urejeni v razkošnem sredozemskem slogu, ki ga ustvarijo kombinacije kamenja in mozaikov, lesa, ognjišč, glinenih situl, kristalnih lestencev in ratana (soba 1/2 z zajtrkom 63 €+). Večerjala sva v njihovi imenitni restavraciji Seraser, ki je članica mednarodnega kulinaričnega združenja Chaîne des Rôtisseurs. V njej pripravljajo mednarodne jedi z lokalnim pridihom.

Natakar Kadim naju je prijazno sprejel, predstavil meni in ugodil vsaki najini želji. Za predjed sem izbrala hladno grahovo in metino juho, še pred tem pa so nama postregli z okusnimi prigrizki in odličnimi domačimi bombetkami. Sledila je glavna jed – izbrala sem račji konfit z omako iz jagodičevja, glazirano rdečo peso in hrustljavo korenje. Ob večerji sva pila rdeče vino turškega porekla, ki je bilo po pričakovanjih močno in temperamentno. Za konec sem se posladkala s creme bruleejem z okusom turške kave. Ob uživanju in hvaljenju hrane sem Kadima povprašala, kdo je sestavil meni. »Chef David Chipman, nagrajen z Michellinovo zvezdico, je pripravil celoten meni, nato pa recepte in znanje predal kuharjem restavracije. Čokoladno truffle tortico je David pripravil po navdihu za svojo ženo.« Trije solastniki Özgür Tankut, Aziz Tankut in Nermin Tankut ter chef Gökhan Basegmez vodijo eno od najbolj cenjenih restavracij v Antalyi, Seraser (3-hodni meni z vinom 60 €/osebo). Poleg nje sta še italijanska picerija Il Vicino ter latinski bistro s tapasi Pio, v katerem prirejajo tudi večerne zabave.

Staro mestno jedro

V srce se mi je vtisnilo staro mestno jedro Antalye, Kaleici, v katerega vstopite skozi znamenita Hadrijanova nova vrata. Sprehodila sva se do starega pristanišča in naletela na gručo ljudi. Nekateri so posedali na skalah ob morju, drugi so se sprehajali po pristanišču, tretji so srkali kavo v baru. Na promenadi sva opazila prodajalce svežih školjk, pokapljanih z limoninim sokom, ki si jih obiskovalci privoščijo v obilju. Naletela sva na bar Luna Garden in si kot prava Turka privoščila kajenje šiše z okusom limone in mete (4 €). Bar in postrežba sta bila nekaj posebnega. Ob kavi z belo čokolado sem dobila veliko rožnato sladkorno peno, za prigrizek pa hrustljave kokice. Najbolj všeč nama je bil ambient, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, saj je priljubljeno zbirališče meščanov. Nekoliko pozneje sva stala pred hamamom Sefa, ki je eden najstarejših v Antalyi in naj bi obratoval že skoraj 600 let. Če bi zanj vedela prej, bi s seboj vzela kopalke in brisačo. Čeprav v Turčiji nisem obiskala hamama, sem to izkusila v Katarju. Hamam sestavljajo turška savna, velika osrednja grelna kamnita miza in počivališče. Ritual se je začel s parno kopeljo, ki odpre pore, nato pa mi je terapevtka s posebno rokavico naredila piling telesa in odstranila odmrle kožne celice. Sledile so hranilne obloge telesa in sproščujoča masaža. Ob koncu rituala po navadi postrežejo zeliščni čaj, ki še dodatno očisti telo. Nepozabna izkušnja arabskega sveta sprosti telo in dušo (tretma 27 €; hamamantalya.com).

Slapovi Düden

Ena najlepših naravnih znamenitosti južne Turčije so slapovi Düden, ki se delijo na zgornje in spodnje. Zgornji so od središča Antalye oddaljeni približno 14 km vožnje. Zlivajo se v reko, ki vmes prek požiralnika izgine za nekaj 10 km, nato pa spet prodre na površje. Slapovi se graciozno zaključijo v spodnjem delu, kjer voda s 40 m visokega klifa bučno pada v Sredozemsko morje. Številne turistične ladjice se iz starega pristanišča v Antalyji po morju napotijo do spodnjih slapov in pričarajo nepozaben pogled na padajočo vodo. Naju je zadovoljil sprehod po lepo urejenem parku z bujnim zelenjem, ki ponuja številne zorne kote slapov. Prehodila sva ga v dobri uri, vmes pa sva pogledovala tudi k številnim družinam, ki so v senci dreves uživale v piknikih. Najlepši in najbolj nenavaden pogled se nama je odprl iz bližnje jame pod slapovi, ko sva neizmerno bučeče vodovje opazovala iz notranje strani.

Ob parku je brezplačno parkirišče, ob vhodu pa se vrstijo številne stojnice s spominki in sladoledom (vstopnina 0,80 €).

Gorovje Taurus

Enodnevni izlet v gorovje Taurus, z najvišjim vrhom Demirkazik (3.756 m), nama je bil pisan na kožo, čeprav sva se nanj podala organizirano (izlet 59 €/osebo). Alternativa takemu izletu je izlet v lastni režiji z obveznim najemom vodnika, a tokrat sva vajeti zaupala drugim. S terenskim vozilom toyota smo se podali po brezpotjih in se peljali do 200 m globokega kanjona Koprulu, skozi katerega teče istoimenska reka. Za bolj avanturistične na reki organizirajo rafting, v okolici so številne pohodniške poti, plezalne smeri in dve smučarski središči, a kljub temu je območje videti neokrnjeno in čisto. Pot smo nadaljevali po makadamskih in skalnatih podlagah, razgledi na zeleni gozd in vršace v daljavi so bili spektakularni. Kmalu smo se ustavili globoko v gozdu in se od tam odpravili na kratek pohod do roba kanjona. Tam smo, ob pogledu v daljavo in globino kanjona, skoraj obnemeli. Sem in tja nebo preletavajo mogočni orli, ki občutek divjine še stopnjujejo.

Vasica Selge

Ko smo končali dopoldanski izlet s terenci, smo se po slastnem kosilu z minibusom odpravili v odročno gorsko vasico Selge. Že vožnja je bila polna idiličnih pogledov na oddaljene hribe in doline, ko smo dosegli vas, pa se nam je vsem priljubila ikonična pokrajina kot iz kakega filma. Tam prebivalci še vedno živijo tradicionalno in samozadostno življenje. Nekoč so tam živeli Grki, ki so postavili amfiteater. V ruševinah ga je mogoče videti še danes. Vasica stoji na prelazu, kjer so v preteklosti vsi, ki so ga želeli prečiti, morali plačati visok davek. Nato so tja prodrli Rimljani in amfiteater predelali po svoje. Vodnik nam je razložil, kako se je razlikoval od grškega. Rimskega niso zgradili kot grškega, v polkrogu z dvema nadstropjema, temveč je bil tričetrtinski in je imel tri nadstropja.

Danes ljudje v vasi Selge živijo skromno, večino zaslužka jim prinašajo nasadi žit in prodaja ovac ter ovčjega mesa. Edina negativna stran obiska je bila ta, da je v vasi čutiti vdor masivnega turizma, ki je povzročil, da ženice želijo zelo vsiljivo prodati spominke in izdelke.

Antično mesto Aspendos

Starodavnega grško-rimskega mesta Aspendosa sprva nisva imela na spisku ogledov, a sva se zanj odločila zadnji hip. In ni nama bilo žal. Avtomobil sva parkirala na prostranem, brezplačnem parkirišču. Na vhodu sva kupila vstopnici (5 €/osebo) in skozi velika dvorna vrata vstopila na hodnik, poln turističnih trgovinic, ki so naju spremljale do vhoda v amfiteater. Vau! Veličastnost in arhitektura v rimskem slogu sta me popolnoma prevzeli, najbolj pa me je navdušila odlična ohranjenost ruševin. Nič čudnega, da velja za enega najbolj ohranjenih amfiteatrov antičnega Rima. Ogled sva nadaljevala še do drugih ruševin nekdaj bogatega antičnega mesta. Povzpela sva se na bližnji hrib in si ogledala ostanke bazilike, templjev ter velike akropole, ki se je šopirila na robu vzpetine. Mesto Aspendos je obogatelo s trgovanjem soli, olja in volne. Najboljši razgled nanj boste imeli z vrha hriba, ki se dviga nad amfiteatrom. Dve uri raziskovanja po žgočem soncu sta hitro minili in kozarec soka sveže iztisnjenih pomaranč (1 €) v lokalu na vhodu nama je vnovič pognal kri po žilah.

Slapovi Manavgat

Manavgat je od Antalye oddaljen približno uro vožnje z avtomobilom. Obiskovalci ga obiščejo zaradi nakupovanja in živahne lokalne tržnice. Naju so zanimali slapovi na reki Manavgat, ki izvira v gorovju Taurus. Iz mestnega jedra se do njih lahko zapeljete z minibusom, taksijem ali avtomobilom. Še zanimivejši dostop do slapov je z ladjico po reki, najbolje z zgornje palube z velikimi blazinami, na katerih sva kot kralj in kraljica med enourno plovbo opazovala okolico reke (izlet 15 €). Medtem ko so se na eni strani želve grele na soncu, so se na drugi strani barke sončni žarki odbijali od osrednje moderne, mestne mošeje s prelepim dekorjem. Vstop v mošejo je brezplačen, vstopite lahko le sezuti, odeti v oblačila, ki pokrivajo kolena in komolce, lasje pa morajo biti zakriti z ruto ali s šalom. Plovbo smo sklenili pri brzicah in mlinu, nato pa pot do slapov Manavgat nadaljevali še z minibusom (vstopnina 1,20 €). Tam je imel prodajalec sladoleda pravo malo predstavo, ko je strankam sladoled v kornetu spretno izmikal iz rok. Ljudje so ostali nasmejani tudi, ko so okušali značilno gosto in kremasto teksturo turškega sladoleda dondurma, ki se prav zato zelo počasi topi. Z razgledne terase sva zagledala v širino 40 metrov raztegnjene slapove Manavgat, katerih močan tok vode prek kaskad pada v globino dveh metrov. V ljubkem parku so stojnice s klasičnimi spominki in kavarna s ponudbo turške kave, ki je ob bučanju slapov še večji užitek. Slapovi so bili včasih tako pomembni, da so jih upodobili na zadnji strani bankovcev za 5 turških lir.

Značilno turško kosilo sva pojedla v restavraciji Mako Pasa na promenadi reke Manavgat, kjer naju je zabaval navihani natakar Ali. Naročila sva piščančji kebab in klasično pastirsko solato, ki združuje kumaro, paradižnik, čebulo in ogromno peteršilja. Začinila sva jo s sirupom iz granatnega jabolka, ki je v Turčiji pravi hit. Kosilo sva poplaknila; jaz z rdečim čajem, partner z odličnim lokalnim pivom Eres. Pika na i je turška kava s kockami belega sladkorja in turškimi bombončki Turkish Delight (kosilo za 2 osebi 15 €).

Pamukkale

Naravne apnenčaste terase Pamukkale, kar v prevodu pomeni bombažna palača, so od Antalye oddaljene 4 ure vožnje. Ker je to ena največjih znamenitosti Turčije, je ponudba organiziranih turističnih izletov iz Antalye velika (vodeni izlet 89 €). Že kilometer pred belim kraljestvom sva skozi vetrobransko steklo najinega avtomobila v daljavi opazila iskrivo bel hrib. Kljub sončnim očalom naju je belina pokrajine kar bodla v oči. Parkirala sva v neposredni bližini vzpetine (dnevno parkiranje 2 €) in na spodnjem vhodu kupila vstopnici (7 €/osebo).

Planota je pokrita s sedimentno kamnino travertin. Ta se nalaga z vodo, ki teče po pobočjih iz vrelcev, bogatih s kalcijevim karbonatom. Med obiskovalci so najbolj priljubljeni naravni bazenčki, v katerih se je bilo v preteklosti mogoče kopati, nato pa so to zaradi prevelike onesnaženosti prepovedali. Sezula sva si obuvala in na pol ure trajajoči poti proti vrhu razvajala stopala z nežnim pilingom na finem sedimentu. Pogled na ta naravni čudež je nekaj posebnega, še boljšega pa imajo jadralni padalci, ki preletavajo Pamukkale (20 min 80 €+).

Antično mesto Hierapolis

Že rimska civilizacija je prepoznala zdravilne vrelce Pamukkal z idiličnimi pogledi na okolico in si na vrhu planote zgradila mesto Hierapolis. Celotno območje je na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Ogledala sva si ruševine templjev, amfiteater in nekropolo s sarkofagi, slednja je danes preurejena v muzej (vstopnina 1 €).

Kot navdušenki nad termalnimi vrelci se mi je najbolj priljubilo javno kopališče, na katerem se je nekoč kopala tudi kraljica antičnega Egipta, Kleopatra

Kot navdušenki nad termalnimi vrelci se mi je najbolj priljubilo javno kopališče, na katerem se je nekoč kopala tudi kraljica antičnega Egipta, Kleopatra. Zgraditi ga je dal njen mož, Mark Antonij, zato se po njej imenuje Kleopatrin bazen. Obkrožal ga je Apolonov tempelj, ki se je v potresu zrušil, potopljeni stebri pa danes pričarajo edinstveno plavalno izkušnjo, ki bi jo lahko ponavljala vsak dan. A še preden sem se pognala v vodo, mi je receptor dejal, da je 45 minut namakanja v z minerali bogati vodi s temperaturo 36 °C dovolj za zdravilno delovanje na telo (vstopnina 2 h 6,80 €). Če želite v Pamukkalah prespati, boste termalne hotele našli severno od tam. Polat Termal je prvi hotel s petimi zvezdicami v Pamukkalah in gosti obiskovalce od leta 1989. Za telo in duha poskrbijo v spaju Lasua, na voljo je več restavracij (soba 1/2 440 €+).