Jaka Vinšek Z očetom po 17 ameriških zveznih državah

Jaka Vinšek je fotograf in direktor fotografije, ki že osem let živi v mestu New York. Ustvarja v svojem brooklynskem studiu in na terenu. Njegove fotografije uporabljajo številne svetovne medijske hiše in organizacije. Posnel je dva nagrajena dokumentarna filma s tematikama o umirajočih in življenju medicinskih sester v Ameriki. Trenutno potuje po Ameriki in snema tretji film, ki bo osredotočen na hudo problematiko ameriškega zdravstvenega sistema. Ker ima rad naravo in potovanja, zaradi oddaljenosti Slovenije pa pogreša družinske stike, je vse združil na potovanju z očetom po ZDA.

Ali lahko na kratko opišete potovanje po Ameriki?

Z očetom sva iz Brooklyna z avtomobilom odpotovala 1. junija letos, da bi v 10 do 12 dneh prišla do San Diega, kjer se je 12. junija začela ena najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu, Race Across America, ki sem jo fotografiral. Celotna pot je trajala 26 dni. V Chicagu sva prvo noč prespala pri svakinji. Nadaljevala sva skozi Nebrasko in še nekaj drugih zveznih držav do Kalifornije. Prvi del poti je bil dolgočasen in poln neskončnih ravnin. Ko pa sva se približala Koloradu, se je pokrajina razgibala in vsaka milja je bila drugačna od prejšnje. Prevozila sva nekaj več kot 11.000 km.

Kako to, da ste potovali z očetom?

Oče me je lani ob mojem pritoževanju nad tem, da žena ni navdušena kajakašica na divjih vodah, malo za šalo opomnil, da imam očeta, s katerim grem lahko veslat za en teden. Zato sva sprva načrtovala, da bova napolnila vodoodporne vreče s hrano in z drugo opremo ter se odpravila na hladne reke na sever države New York. V zadnjem trenutku se je ponudila priložnost sodelovanja z odlično ameriško kolesarko Seano Hogan, zato sem očetu, ki je izvrsten in izkušen voznik, predlagal, da prevoziva Ameriko od vzhodne do zahodne obale in nazaj. Oče se je poti zelo razveselil, zato sva hitro izdelala okviren načrt in stvari so se začele odvijati. Vožnja po večjih ameriških prestolnicah zahteva nekaj izkušenj. Ceste so pogosto 3- do 5-pasovne, prometna signalizacija in usmerjevalne table so drugačne od evropskih, zato sem zahtevnejše dele poti prevozil jaz, kmalu se je pridružil tudi oče in vozila sva izmenično. Vsi so se čudili in me svarili ob dejstvu, da bom z očetom toliko časa v majhnem zaprtem prostoru, sam pa sem se tega zelo veselil. Lagal bi, če bi rekel, da si nisva šla občasno na živce, vendar je bila vsaka skupna ura vredna zlata.

Celoten članek lahko preberete v reviji 40, jesen 2018.Revijo s tem člankom lahko kupite tukaj.