Jaka Vinšek Z očetom po 17 ameriških zveznih državah

Jaka Vinšek je fotograf in direktor fotografije, ki že osem let živi v mestu New York. Ustvarja v svojem brooklynskem studiu in na terenu. Njegove fotografije uporabljajo številne svetovne medijske hiše in organizacije. Posnel je dva nagrajena dokumentarna filma s tematikama o umirajočih in življenju medicinskih sester v Ameriki. Trenutno potuje po Ameriki in snema tretji film, ki bo osredotočen na hudo problematiko ameriškega zdravstvenega sistema. Ker ima rad naravo in potovanja, zaradi oddaljenosti Slovenije pa pogreša družinske stike, je vse združil na potovanju z očetom po ZDA.

Ali lahko na kratko opišete potovanje po Ameriki?

Z očetom sva iz Brooklyna z avtomobilom odpotovala 1. junija letos, da bi v 10 do 12 dneh prišla do San Diega, kjer se je 12. junija začela ena najtežjih kolesarskih preizkušenj na svetu, Race Across America, ki sem jo fotografiral. Celotna pot je trajala 26 dni. V Chicagu sva prvo noč prespala pri svakinji. Nadaljevala sva skozi Nebrasko in še nekaj drugih zveznih držav do Kalifornije. Prvi del poti je bil dolgočasen in poln neskončnih ravnin. Ko pa sva se približala Koloradu, se je pokrajina razgibala in vsaka milja je bila drugačna od prejšnje. Prevozila sva nekaj več kot 11.000 km.

Kako to, da ste potovali z očetom?

Oče me je lani ob mojem pritoževanju nad tem, da žena ni navdušena kajakašica na divjih vodah, malo za šalo opomnil, da imam očeta, s katerim grem lahko veslat za en teden. Zato sva sprva načrtovala, da bova napolnila vodoodporne vreče s hrano in z drugo opremo ter se odpravila na hladne reke na sever države New York. V zadnjem trenutku se je ponudila priložnost sodelovanja z odlično ameriško kolesarko Seano Hogan, zato sem očetu, ki je izvrsten in izkušen voznik, predlagal, da prevoziva Ameriko od vzhodne do zahodne obale in nazaj. Oče se je poti zelo razveselil, zato sva hitro izdelala okviren načrt in stvari so se začele odvijati. Vožnja po večjih ameriških prestolnicah zahteva nekaj izkušenj. Ceste so pogosto 3- do 5-pasovne, prometna signalizacija in usmerjevalne table so drugačne od evropskih, zato sem zahtevnejše dele poti prevozil jaz, kmalu se je pridružil tudi oče in vozila sva izmenično. Vsi so se čudili in me svarili ob dejstvu, da bom z očetom toliko časa v majhnem zaprtem prostoru, sam pa sem se tega zelo veselil. Lagal bi, če bi rekel, da si nisva šla občasno na živce, vendar je bila vsaka skupna ura vredna zlata.

Kdo je izdelal načrt in koliko improvizacije je dopuščal?

Načrt sem izdelal jaz, vendar je vseboval le nekaj glavnih točk ogledov. Nekajkrat sva prespala v hotelih na poti, ki sva jih rezervirala le nekaj minut pred prihodom prek aplikacij, kot sta Expedia ali AMEX Travel.

Sta imela kakšne težave?

Imela sva nekaj manjših težav – manj, kot sem pričakoval, in naučila sva se nekaj novega. Neko hladno jutro na severni steni Grand Canyona, kjer sva kampirala, je oče zaklenil ključe v avto. Tega mu ne morem zameriti, saj ima moj avto centralno odklepanje, ki se, če avtomobila ne zaženem takoj, vnovično samodejno zaklene. Na srečo sva imela pri roki sekiro, lopato in dolgo vilico za žar. In oba sva bila precej ponosna, ko sva z omenjenim orodjem uspela odpreti avto. Znašla sva se tudi s počeno pnevmatiko, ki sva jo najprej zamenjala z rezervno, pozneje pa počeno sama zakrpala in napolnila. Tudi s tem sva se spopadla prvič, saj so po navadi avtoservisi za vsakim vogalom. Tam sva morala zavihati rokave in teorijo preizkusiti v praksi.

Katere države sta prepotovala in kje vama je bilo najbolj všeč?

Kar nekaj jih je bilo. Od vzhoda proti zahodu: New York, New Jersey, Pensilvanija, Ohio, Indiana, Illinois, Iowa, Nebraska, Kolorado, Utah, Arizona, Nevada in Kalifornija. Nazaj grede sva dodala še Kanzas, Missouri, Zahodno Virginijo in Maryland, kjer je bil zaključek tekme. Najzanimivejše države so Kolorado, Nevada, Utah in Arizona, saj je območje zelo raznoliko, pokrajina pa je povsem drugačna od evropske. Najbolj pri srcu mi je jezero Powel, ki sva ga obiskala na hitro, upam pa, da bom v prihodnje na njem naredil kakšno tedensko turo s kajakom. Grand Canyon je vreden ogleda; večkrat sem bil na južnem delu, tokrat pa sva si ogledala manj turističen, a prav tako lep severni rob kanjona.

Koliko dni ste pakirali in ali sta kampirala?

Pakiral sem dober dan pred odhodom, nekatere malenkosti pa sem uredil že prej. Načeloma imam dobro organizirano popotniško opremo in vse za kampiranje. V avtu imam po meri izdelano podlago, na kateri dokaj udobno ležita dva odrasla, zadnji del vozila pa je tudi enostavno organiziran za kuhanje in druge aktivnosti. Kot družina smo pogosto kampirali in tudi danes v tem izredno uživam. Zato sva z očetom, kjer sva lahko, kampirala, včasih pa sva zaradi vremena raje prespala v motelu. V Ameriki je v narodnih gozdovih dovoljeno svobodno kampiranje, za 12 do 25 evrov pa je mogoče prenočiti v majhnih kampih, Primitive Campground. Ti so večinoma opremljeni s prostorom za piknik: z rešetko za žar, mizo in klopco; nimajo pa tuša in stranišč. Američani sicer obožujejo luksuzne avtodome v velikosti potniškega avtobusa.

Katere lokacije so bile najbolj nepozabne?

Na prvo mesto bi dal Monument Valley, ki vsakič preseneti z barvami in nenavadnimi oblikami ogromnih skalnatih skulptur. Izkušenejši vozniki z vozilom na štirikolesni pogon se lahko sami zapeljejo okoli skulptur in to je posebna izkušnja. Tam sva kampirala in čeprav sem bil tam že tretjič, je bilo vrhunsko. Spoznala sva nemško popotnico, ki nama je predlagala ogled Secret Canyona v okolici mesta Page. Ta je za razliko od Antylope Canyona, ki sva ga nameravala obiskati, manj obljuden. Enourni sprehod nama je ponudil kombinacijo oblik in barv, ki bi jih našla v zgornjem in spodnjem Antylope Canyonu, tam pa sva vse izkusila v enem obisku. Za nekaj več dolarjev od običajne vstopnine sva bila sama z vodičko. Nato naju je pot vodila proti veličastnemu Grand Canyonu. Za razliko od preteklih obiskov sem tokrat predlagal severno steno oziroma rob, ki je bil zvečer absolutno čudovit. Namesto med 100 in več ljudmi sva tam uživala v družbi peščice. Naslednji postanek je bil v narodnem parku Zion, v katerem sva se odpravila na krajšo turo po hribih. Najbolj znana je Angels Landing, a v toplih dneh je izkušnja podobna hoji po newyorških ulicah ob petih popoldne – gneča je nepopisna, poleg tega je pot dokaj nevarna in polna neizkušenih plezalcev. Pravi biser je tudi narodni park Joshua Tree, v katerem nisva prenočila, a že vožnja skozenj je bila nepozabna. Ena večjih zanimivosti je tudi Las Vegas, ki je, če ste v tistem delu države, vreden obiska za večer ali dva. Čeprav ima oče 60 let in ni nočni razgrajač kakor jaz, sva tam uživala do treh zjutraj in preizkušala svoje znanje in srečo v kazinojih. Žal ne preveč uspešno.

Zelo sem vesel, da sem prepričal očeta za tako divje potovanje – nastali so lepi spomini, ki bodo v srcu za vedno, pa naj zveni še tako klišejsko

Kakšna je ameriška kulinarika?

Oče se je vse življenje ukvarjal s hrano in kuhanjem, zato sem imel na poti odprte oči za dobre, avtentične restavracije. A sva hitro ugotovila, da je ameriška hrana dokaj dolgočasna in nezdrava. Burgerje in druge mesne jedi ponujajo povsod, bolj kreativno in z zelenjavo bogato hrano pa je težje najti. Vzhodna in zahodna obala ponujata čudovite kulinarične izkušnje, vmes pa so ene in iste restavracije s hitro hrano. Najljubši so mi bili pečeni krompirčki, koruza na žaru ob pločevinki piva in prijetni pogovori ob ognju. Običajno si za kampiranje pripravim mešanico začimb s soljo, ki jo uporabljam za vso hrano. Tokrat sem rdečo papriko in čili zmešal s kapljico oljčnega olja, s čimer so bili tudi krompirčki odlični. Na poti sva obiskala nekaj klasičnih ameriških jedilnic, dinerjev, ki so zanimive, hrana pa je večinoma povprečna. V Kaliforniji sva jedla dobro domačo mehiško hrano, saj tam živi skoraj 40 odstotkov špansko-latinskega prebivalstva.

Nepozabni trenutki sina in očeta v kampu Amphitheater Campground, Kolorado

Kakšni so Američani?

Imela sva zanimive in lepe izkušnje. Očetu sem predlagal, naj se ne zapleta v politične diskusije, kar je tudi sam kmalu ugotovil, saj so tovrstne debate lahko hitro zelo vroče. Včasih imam občutek, da so na podeželju Amerike posamezniki do tujcev malce bolj agresivno nastrojeni. Ljudi običajno v pogovorih veliko sprašujem, saj vem, da jih to sprosti in se odprejo. Največkrat strah do neznancev povzroči agresivnost, čemur smo danes, žal, priča povsod po svetu. S pravim pristopom, prijazno besedo in iskrenim obrazom tudi z neznancem lahko razvijemo prijeten pogovor.

Kakšne so cene pijač, hrane, vstopnin, zabave?

Cene hrane in pijač v trgovinah so primerljive s slovenskimi. To pa ne velja za restavracije in bare ter zabavo. V mestih in na turističnih točkah so cene lahko astronomske, a se je temu z malce načrtovanja mogoče izogniti. Cene hitre hrane so podobne ali nižje kot v Sloveniji. V Las Vegasu je rezina pice 6 evrov. Soliden obrok stane med 13 in 20 evri, ob kozarcu piva ali vina je treba dodati še 4 do 8 evrov. Kakovostnejši obrok stane med 17 in 30 evri. Vstopnine v narodne parke so med 13 in 21 evri na vozilo, če se odpravite v več parkov, je pametno kupiti letno vstopnico za 68 evrov.

Kako bi strnili potovanje in občutke v nekaj besed?

Odkar sem se preselil v mesto New York, le redko preživim čas s staršema. Običajno le, ko me obiščeta. Potovanje je bilo naporno in polno izzivov, vendar je bila vsaka skupna ura nova, zanimiva izkušnja. Poleg vsega lepega sva se oba naučila nekaj zelo pomembnega o tem, kdo sva, kar je tisto, kar najraje prinesem s potovanj. Zelo sem vesel, da sem prepričal očeta za tako divje potovanje – nastali so lepi spomini, ki bodo v srcu za vedno, pa naj zveni še tako klišejsko. 