Abu Dabi Luksuza in kulture polna Prazna četrt

Kali ali Prazna četrt je največja peščena puščava na svetu. Iz Abu Dabija se nadaljuje v Savdsko Arabijo in popotnika skuša z biseri, ki se zdijo kot prividi in v spominu ostanejo kot sanje. Tina Torelli je z zbiranjem biserov začela na otoku Saddiyat, nadaljevala v Zayedovi Veliki mošeji in mošnjiček napolnila na sipinah v okolici Liwe.

V najhitreje rastoči deželi na svetu ni srednjih poti in ni srednjih hitrosti

Nekoč so dejansko bili biseri, ki so jih Emiratčani nabirali za golo preživetje. Nato je iz peska brizgnila nafta, zgodila se je osamosvojitev od Velike Britanije in arabski šejki so v obliki federacije sedmih emiratov začeli pisati skupno zgodbo. Iz plemenskega življenja so se današnji mogotci izstrelili s hitrostjo sokola in strategijo puščavskega plenilca. V najhitreje rastoči deželi na svetu ni srednjih poti in ni srednjih hitrosti. Zlata sredina je v deželi, ki je sinonim moderne Arabije, le oksimoron. Zlate so kljuke razkošnih hotelov, z zlatom je posuta kamelja pena kapučina v najbolj zlatem hotelu na svetu, zlati so prenosni telefoni v kandure oblečenih moških in zlate so obrobe dragocenih abaj, ki jih nosijo njihove lepe žene. Življenje Emiratčanov, ki so pred dobrimi petdesetimi leti še živeli v plemenih, se danes dogaja na dveh časovnih oseh; gospodarski razvoj je svetlobno hiter, medtem ko se vsakdan Arabcev še vedno vrti počasi. Mit o arabskih petih minutah je resnica. Tega, koliko časa bodo trajale, ne ve nihče, in to tudi nikogar ne zanima.

Potovanje navznoter

Če se želite igrati s časom, ga lahko v Abu Dabiju poljubno pospešite ali upočasnite. V zabaviščnem parku Ferrari World ali na dirkališču Yas Marina si lahko nevarno povišate adrenalin, medtem ko je med sipinami Prazne četrti staranje mogoče upočasniti. Puščava nudi marsikaj, med drugim osebnostno preobrazbo in civilizacijsko razstrupljanje. Toda ustvarjalni praznini puščave v zadnjem času stoji nasproti kulturna polnost. Šejki so se odločili, da Abu Dabi do zadnjega zrna peska napolnijo s kulturo. Navdušilo me je oboje – v kulturni četrti otoka Saddiyat sem doživela umetniški šok, se nato umirila v Zayedovi Veliki mošeji in se za konec otresla nepotrebnega na sipinah v okolici Liwe. Nekaj ur ene noči sem preživela v najdražji postelji v svojem življenju, nekaj dni pa v spalni vreči na prtljažniku pickupa. Tako to gre – da bi resnično lahko občutili luksuz, moramo poznati tudi askezo. To je moja maksima in moj kredo – oboje je mogoče povezati na lokaciji puščavskega rezorta Qasr Al Sarab.

Celoten članek lahko preberete v reviji 40, jesen 2018.Revijo s tem člankom lahko kupite tukaj.