Peru Dežela, ki pusti čaroben vtis

Nekaterim se v življenju ne zgodi toliko, kot se je Gregorju Bajtu v enem mesecu na potovanju po Peruju. V letovišču La Playa je doživel raj, otroke je učil na waldorfski šoli Kusi Kawsay, bival je v amazonskem pragozdu pri zdravilki Otiliji, prehodil inkovsko pot do gore Machu Picchu in obiskal luksuzne bivalne kapsule Skylodge, vpete v skalo, 400 metrov nad Sveto inkovsko dolino.

Waldorfska šola v sveti inkovski dolini

V Sveti inkovski dolini na gori na jugovzhodu Peruja stoji stara inkovska naselbina Pisaq. Po velikosti jo lahko primerjamo z mestom Machu Picchu, le turistov ni na spregled. Na obrobju mesta so Inki zgradili terase, na katerih so pridelovali fižol, koruzo in krompir. V narodnem parku pod sveto goro deluje šola Kusi Kawsay, ki sledi waldorfskim načelom. Ker sem učitelj na Waldorfski šoli Ljubljana, sem jih obiskal in sprejeli so me odprtih rok. Učiteljem in učencem šole Kusi Kawsay sem v treh dneh pripravil predstavitev o ljubljanski šoli, sodeloval sem pri učnih urah, nudil mentorstvo ter poučeval v razredu petnajstih otrok, starih med 12 in 14 let. Slednjim sem predstavil Slovenijo, učil sem jih matematiko, ki sem jo povezal z zgodbo o Tesla Roadsterju, ki potuje proti Marsu, jim predstavil Leonarda da Vincija ter jih nagovarjal, da razmislijo o svojih talentih in kako bi jih v življenju lahko izkoristili. Pogovarjali smo se o pravicah žensk, saj je bil ravno 8. marec. Otroci v šoli Kusi Kawsay so bili izjemni. Prisluhnili so s spoštovanjem in z zanimanjem. Moji španščini se niso smejali, pomagali so mi, ko mi je zmanjkalo besed. Nekateri otroci prihajajo iz staroselskih skupnosti; nimajo denarja za šolnino, a pouk lahko kljub temu obiskujejo. Nekateri živijo v preprostih pritličnih hišah z zunanjimi stranišči in improviziranimi tuši. Očetje in matere delajo na poljih, da lahko preživijo družino. Šolska izobrazba je njihova vstopnica v boljše življenje, je možnost, s katero lahko uresničijo svoje sanje.

Čez prelaz pod goro Salkantay

Ob 4:30 je na vrata mojega domovanja v Cuscu potrkal turistični vodič Yimi, ki se je pripeljal s starim avtomobilom renault clio. Namenjen sem bil na petdnevni pohod po inkovskih poteh prek vznožja gore Salkantay (6.271 m) do gore Machu Picchu (72 km). Skupina je štela 18 navdušenih turističnih pohodnikov: tri Brazilce, enega Mehičana, dva predstavnika iz ZDA in dvanajst Evropejcev. Za varnost sta skrbela dva turistična vodiča iz Peruja. Bil sem najstarejši, čeprav so me nekateri po mojem videzu umestili nekam v sredino. Z nami sta bila še dva kuharja in spremljevalec, ki je konje, natovorjene z našo najnujnejšo prtljago, vodil čez gorovje. Vedel sem, da so pred nami naporni pohodniški dnevi, a hkrati mi je bilo pri srcu lažje, ker sem lahko svojo bolečino, trpljenje, vztrajnost in uspeh delil z dobrimi in zanimivimi ljudmi. Na potovanju sem se naučil marsikaj, še posebej pa to, da manj boli, če je ob meni nekdo, ki me razume in čuti. Da se bolj veselim, če je ob meni nekdo, ki z mano deli veselje, ki me sprejema in podpira.

Celoten članek lahko preberete v reviji 40, jesen 2018.Revijo s tem člankom lahko kupite tukaj.