Peru Dežela, ki pusti čaroben vtis

Nekaterim se v življenju ne zgodi toliko, kot se je Gregorju Bajtu v enem mesecu na potovanju po Peruju. V letovišču La Playa je doživel raj, otroke je učil na waldorfski šoli Kusi Kawsay, bival je v amazonskem pragozdu pri zdravilki Otiliji, prehodil inkovsko pot do gore Machu Picchu in obiskal luksuzne bivalne kapsule Skylodge, vpete v skalo, 400 metrov nad Sveto inkovsko dolino.

Waldorfska šola v sveti inkovski dolini

V Sveti inkovski dolini na gori na jugovzhodu Peruja stoji stara inkovska naselbina Pisaq. Po velikosti jo lahko primerjamo z mestom Machu Picchu, le turistov ni na spregled. Na obrobju mesta so Inki zgradili terase, na katerih so pridelovali fižol, koruzo in krompir. V narodnem parku pod sveto goro deluje šola Kusi Kawsay, ki sledi waldorfskim načelom. Ker sem učitelj na Waldorfski šoli Ljubljana, sem jih obiskal in sprejeli so me odprtih rok. Učiteljem in učencem šole Kusi Kawsay sem v treh dneh pripravil predstavitev o ljubljanski šoli, sodeloval sem pri učnih urah, nudil mentorstvo ter poučeval v razredu petnajstih otrok, starih med 12 in 14 let. Slednjim sem predstavil Slovenijo, učil sem jih matematiko, ki sem jo povezal z zgodbo o Tesla Roadsterju, ki potuje proti Marsu, jim predstavil Leonarda da Vincija ter jih nagovarjal, da razmislijo o svojih talentih in kako bi jih v življenju lahko izkoristili. Pogovarjali smo se o pravicah žensk, saj je bil ravno 8. marec. Otroci v šoli Kusi Kawsay so bili izjemni. Prisluhnili so s spoštovanjem in z zanimanjem. Moji španščini se niso smejali, pomagali so mi, ko mi je zmanjkalo besed. Nekateri otroci prihajajo iz staroselskih skupnosti; nimajo denarja za šolnino, a pouk lahko kljub temu obiskujejo. Nekateri živijo v preprostih pritličnih hišah z zunanjimi stranišči in improviziranimi tuši. Očetje in matere delajo na poljih, da lahko preživijo družino. Šolska izobrazba je njihova vstopnica v boljše življenje, je možnost, s katero lahko uresničijo svoje sanje.

Čez prelaz pod goro Salkantay

Ob 4:30 je na vrata mojega domovanja v Cuscu potrkal turistični vodič Yimi, ki se je pripeljal s starim avtomobilom renault clio. Namenjen sem bil na petdnevni pohod po inkovskih poteh prek vznožja gore Salkantay (6.271 m) do gore Machu Picchu (72 km). Skupina je štela 18 navdušenih turističnih pohodnikov: tri Brazilce, enega Mehičana, dva predstavnika iz ZDA in dvanajst Evropejcev. Za varnost sta skrbela dva turistična vodiča iz Peruja. Bil sem najstarejši, čeprav so me nekateri po mojem videzu umestili nekam v sredino. Z nami sta bila še dva kuharja in spremljevalec, ki je konje, natovorjene z našo najnujnejšo prtljago, vodil čez gorovje. Vedel sem, da so pred nami naporni pohodniški dnevi, a hkrati mi je bilo pri srcu lažje, ker sem lahko svojo bolečino, trpljenje, vztrajnost in uspeh delil z dobrimi in zanimivimi ljudmi. Na potovanju sem se naučil marsikaj, še posebej pa to, da manj boli, če je ob meni nekdo, ki me razume in čuti. Da se bolj veselim, če je ob meni nekdo, ki z mano deli veselje, ki me sprejema in podpira.

Ob poti so viseli trobenti podobni cvetovi kristovca, Flori Pondio. Angleži so rastlino neprijetnega vonja poimenovali Angel’s Trumpet ali Hell’s Trumpet zaradi močnih pomirjevalnih učinkov ter dejstva, da so vsi deli rastline strupeni. Nekatere ameriške zvezne države zato celo prepovedujejo nakup, prodajo in vzgojo te rastline. Naprej na poti se je moj pogled ustavil na ovijalki, s katere so viseli slastni sadeži oranžne barve Granadilla. Ker po strukturi spominjajo na pasijonko in marakujo, jim domačini pravijo maracujá doce. Notranjost sadeža je iz krhkih koščic v sluzastem ovoju, zunanjost sadeža je čvrsta. Avokado še ni bil zrel, sezona manga je bila mimo, bližal se je čas obiranja inka fižola in koruze. Ker sadje in zelenjava uspevata vse leto, v deželah Južne Amerike nihče ni zares lačen.

Staroselci častijo naravo in njene spremembe. Kondor predstavlja moč na nebu, puma moč na zemlji in kača modrost v podzemlju. Pot nas je vodila čez gorski prelaz Trilha Salkantay na višini 4.600 m. Zrak je tam že zelo oropan kisika, zato je bila hoja napornejša.

Po petih dneh hoje nas je končna postaja na gori Machu Picchu odela v veter, mraz in dež. Na goro smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Na mojem Manfrottu je stala kamera, ki sem jo pokril z najboljšimi nepremočljivimi oblačili The North Face in snemala timelapse svetega mesta, ki je v bežečih jutranjih meglicah izmenično odkrivalo in zakrivalo resnico o nepojasnjenem odročnem življenju starih Inkov. Več sto turistov je bilo že v zgodnjih urah razporejenih po terasastih pobočjih, varnostniki so se pritoževali nad mojimi snemalnimi podvigi, saj je uporaba stojala v svetem mestu prepovedana, odkar je lokalna filmska ekipa pomotoma razbila kos kamna, ki so ga Inki uporabljali za obrede. Vodič Yimi nas je vodil skozi mesto in nam pomagal razumeti življenje starih Inkov: »Inki so namesto pozdrava ‘Dober dan!’ uporabljali ‘Ne laži, ne kradi in ne bodi len!’ Mimoidoči, ki je bil deležen teh besed, je odgovoril: »Naj bo tako tudi zate!«

Glamping Skylodge

V Sveti inkovski dolini med mestoma Pisaq in Ollantaytambo najhrabrejše popotnike z vsega sveta, ki se ne bojijo višine, vabi prav poseben hotel, Skylodge. Vpet je med skale in gleda v dolino, kot bi cestna kamera gledala na ulico. Kdor si želi spati v tem luksuznem ‘kondorjevem gnezdu’, se mora do njega povzpeti 400 m visoko. Za nočitev v kapsuli z zajtrkom, prigrizki in večerjo s steklenico vina ter prevozom iz hotela in nazaj je treba odšteti 350 evrov.

Pri plezalni preizkušnji sta nas spremljala dva vodiča. Okrog pasu sta nam namestila plezalno opremo. Dva varovalna karabina sta bila ves čas pripeta na varnostno žico, ki je potovala ob železnih stopnicah. Po skali smo plezali kot gorske koze. Pot nas je peljala skozi previs z vrtoglavim pogledom na dolino. Rad imam prepadne višine in nimam vrtoglavic, zato sem užival v vsakem trenutku. Med potjo sem iz nahrbtnika previdno jemal kamero, ob čemer mi je vodič povedal, da je tako že ogromno telefonov in kamer zgrmelo v dolino.

Priplezali smo do Skylodgea in razgled je bil izjemen! Imel sem občutek, da lebdim v zraku, saj sem videl več deset kilometrov v daljavo Svete inkovske doline. Skylodge sestavljajo 3 bivalne kapsule in ena večja kapsula, jedilnica, v kateri pripravljajo zajtrke, kosila in večerje. Ogrodje je iz kovinskih nosilcev, v katero je vpeto pleksi steklo. V vseh bivalnih kapsulah so 4 udobne postelje, majhen jedilni prostor in zasebna kopalnica s školjko in umivalnikom. Spalnica je otok miru in tišine. Včasih je moj pogled presekal kondorjev let, tu pa tam sem slišal rahel piš vetra. Vodič Brian mi je ob prihodu dejal: »Boljšega razgleda na straniščni školjki ne boš doživel!« In imel je prav. Ko se zvečeri, se svetila napajajo z električno energijo s pomočjo sončnih celic. Iz skupne jedilnice do spalnice vodijo poti, ki jih je treba preplezati z varnostnim pasom.

Tudi odhod iz Skylodgea je bil poseben, jamesbondovski. Spustili smo se po jeklenici in švignili ob stenah gore s hitrostjo do 70 km/h. Občutek je bil izjemen, saj me je spominjal na kondorjev let. Pod nami so se skalne stene spuščale v globel, na obzorju je dolina izginjala v daljavi. Veter je bobnel v ušesih in škripci so žvižgali ob stiku z jeklenico. Kričal sem od veselja v objemu skalnate poezije Svete inkovske doline.

Bungalovi la playa

Na severni plaži Peruja, v kraju Los Órganos, sem obiskal raj. V letovišču La Playa sem se namestil v bungalovu El Panoramic s pogledom na morje, kakršnega iz postelje še nikoli nisem doživel. Stopnico niže, na previsu, je bazen, ki pripada bungalovu. Našel sem kraj za odklop od ljubljanskega vsakdana in obveznosti. V majhni kuhinji sem si skuhal špagete aglio e olio s parmezanom. V kotu sem zagledal hladilno skrinjo za na plažo in več manjših plastičnih posod za shranjevanje hrane. Iz hladilnika sem vzel mrzlo vodo, jo namestil v hladilno skrinjo, v posode naložil špagete ter se odpravil na plažo. Pod nogami so tekale rdeče rakovice in se skrivale v peščene luknje. Občutek svobode na plaži je bil izjemen.

Ležal sem na postelji, ko se je večer prevesil v noč. Obdajala me je spokojnost, misli so mi uhajale k mojim trem puncam na drugem koncu sveta, k ženi in hčerkama. Kako lahko užijem srečo, sem se spraševal, če je ne morem deliti? Nisem jih mogel kar poklicati, saj je bila takrat v Sloveniji ura tri zjutraj. Tako sem najčistejši občutek lahkotnosti bivanja začinil z grenkobo, ker ob meni ni bilo ljudi, ki jih imam najraje. Čemu sem se odpravil na potovanje, če zdaj, v vrvežu izjemnih občutkov, ne najdem notranjega miru?

Zjutraj sem s pečine zrl v neskončnost Tihega oceana. Obdajal me je občutek vznesenosti, sreče, miru. Premaknil sem se v bazen, zlahka odložil svoj nahrbtnik in pozabil na fotografske obveznosti. Če kdo ve, kaj sem preživljal na potovanju, je to moj nahrbtnik. Spremljal me je povsod. Bil sem na odklopu, na robu pečine z zasanjanim pogledom proti horizontu.

Lastnika rezorta Maria Eugenia in Rudy načrtujeta do leta 2020 ob obstoječih petih bungalovih zgraditi še dva in restavracijo. »Najina želja je, da se gostje počutijo kot doma, da začutijo dobrodošlico osebja in narave ter užijejo delček raja v udobju in brezskrbnosti.« Ob doplačilu La Playa ponuja osebnega kuharja, maserja, potapljanje z morskimi želvami, učne ure joge in deskanja, med avgustom in oktobrom pa tudi opazovanje kitov grbavcev. Za nočitev za dve osebi z zasebnim bazenom je treba odšteti 171 evrov.

Zdravilna moč Ayahuasce

Prispel sem v osrčje perujskega amazonskega gozda. Največje mesto v tistem delu države je Iquitos. Teden dni sem preživel v deževnem gozdu na posesti zdravilke Otilie. Bival sem v leseni kolibi. Pravil sem ji suita, ker je imela razgled na vse štiri strani gozda.

Prišla je noč obreda pitja zdravilne rastline ayahuasce. Ležal sem v viseči mreži v kolibi in razmišljal o sebi. Misli so mi uhajale k staršem, družini, moji prehojeni poti. Bil sem zelo malodušen. Na telefonu, ki ni imel signala, sem zavrtel Cohenovo Hallelujah. Za trenutek sem se spomnil na Wernerja Herzoga in njegovo obsesijo s filmom Fitzcarraldo. Sredi gozda so igrale melodije zahodne kulture. Kako neprimerno in hkrati tako simbiotično.

V prostoru za obred me je Otilia že čakala. Ogenj je pridušeno tlel in dim je prepojil ves prostor. Drva so dišala po sladkem, vonj je bil rahlo neprijeten. Otilia je nosila belo obleko do gležnjev. V črni noči je bila na trenutke kot duh. Sedela je za svojo mizo, na kateri je imela svečo, vžigalnik, plastenko z ayahuasco, čutaro vode in dva zvitka tobaka. Ob strani na klopi je imela vedro. Prižgala si je tobak in puhala v plastenko, v kateri je imela pripravljeno ayahuasco. Ob tem je nekaj žvižgala ali pela, nisem slišal povsem razločno. Pristopila je in mi dim puhala v glavo, roke in dlani. Vonj po tobaku je bil močan, na trenutke mi je povzročal rahlo slabost. V majhno leseno posodico je vlila tekočino in mi jo ponudila. Preden sem jo popil, sem po njenem navodilu prosil prednika, ki živi v rastlini, da mi pomaga odpreti srce. Prosil sem za pomoč pri ustvarjanju boljše povezave s starši, z bratom, družino – mojimi tremi puncami. Prosil sem prednike, da mi pomagajo ozdraviti moje telo. Zaprl sem oči in čakal.

Doživetja, ki so sledila, bi težko strnil v to reportažo. Po vrnitvi v Slovenijo sem potrpežljivo spremljal svoje življenje in se veselil sprememb na boljše. Ne vem, ali je potovanje po Južni Ameriki prineslo želene spremembe ali so spremembe zasluga starodavne zdravilne inkovske rastline, za katero pravijo, da je sposobna resetirati človeški um. S hčerama imam boljši odnos, postal sem boljši oče, bolj razumevajoč in manj trmast. Z ženo sva segla globoko v razlike in podobnosti, ki oblikujejo najin zakon. Veliko se pogovarjava in vztrajava v želji, da bi se v prihodnje še bolj zbližala in sprejela. S starši in z bratom ni bistvenih sprememb, a pred dnevi mi je uspelo, da sem očetu prvič povedal, da ga imam rad.