Martinik Otoško igrišče Francozov

Gorati tropski otok je eden privlačnejših na Karibih. Tudi zato, ker tam živijo očarljivi mešanci potomcev nekdanjih temnopoltih sužnjev in Francozov. Prav francoščina je bila dodatni razlog, da se je Marija Demšar odločila za zimski obisk Martinika.

Martinik je odkril Krištof Kolumb leta 1502. Na njem so živeli Indijanci Karibi, ki se niso mogli dolgo upirati kolonizatorjem. Že po enem stoletju je večina pomrla, preostale pa so izgnali na sosednje otoke. Namesto njih so Francozi pripeljali afriške sužnje, na račun katerih so bogateli beli lastniki plantaž. Danes je Martinik francoski čezoceanski departma, v katerem živi okoli 400.000 prebivalcev. Ker matična država skrbi za finančno podporo otočanov, ti nimajo posebne želje po večji avtonomiji. Uradni jezik je francoščina, vendar v vsakdanjih pogovorih prevladuje otoška kreolščina.

Vabljive plaže

Več tednov pred odhodom sem se odločila za bivanje na razgibanem polotoku v bližini kraja Three Ilets. Tam se ob peščenih obalah vrstijo hoteli, med katerimi me je najbolj prepričal hotel Bakoua (soba 1/2 120 €+). Z velikim bazenom, lastno plažo, nad katero se sklanjajo kokosove palme, in prikupnim barom na okroglem pomolu. Prijazna je tudi lokacija, saj ni daleč do letališča in otoške prestolnice Fort de France. V slednjo sem se večkrat odpravila s čolnom, ki je za plovbo čez zaliv potreboval manj kot pol ure (5 €).

»Otok Martinik je kot otoško igrišče Francozov!« se je razgovorila prijazna receptorka že prvo jutro. Vesela sem bila, da sem jo kljub skromnemu znanju francoščine dobro razumela. »V trgovinah lahko kupite skoraj vse, kar izdelujejo v Franciji. Za povrh imamo čudovite tropske plaže in vedno toplo morje. Nevarnosti in nevarnih bolezni na otoku ni, le ponoči se izogibajte samotnih predelov v prestolnici.«

Kmalu sem spoznala, da je vse res. Cene so bile podobne kot v Franciji. Presenetila pa me je ugodna cena najema avtomobila (sedemdnevni najem renaulta clio 110 €). Otok ni velik (1.128 km2), a lasten prevoz mi je prišel zelo prav, saj so avtobusne zveze z manjšimi kraji zelo slabe. Prekrižarila sem otok in spoznala številne idilične obale. Najbolj me je navdušila plaža Anse des Salines s kilometrom dolgo belo peščeno obalo, nad katero se sklanjajo kokosove palme, v toplo morje pa so me vabili najlepši turkizni odtenki Karibov. Plaža se razteza na razmeroma neobljudenem delu otoka. Najbližji kraj Sainte-Anne je oddaljen nekaj kilometrov. Tam sem se ustavila za kosilo in se čez opoldansko vročino posvetila lokalnim trgovinam s spominki.

Med enim od celodnevnih potepanj sem obiskala polotok Caravelle. Večji del je zavarovan naravni park, ki me je navdušil z drugačno pokrajino. Obale večinoma niso porasle s kokosovimi palmami, temveč jo zaznamujejo skale. Pred vrnitvijo v civilizacijo sem obiskala še butični hotel French Coco (soba 1/2 250 €). Pravcati paradiž v kolonialnem slogu ima na voljo 17 suit, velik bazen in razkošen vrt. Med ležernim sprehodom po posestvu, ki mi je vlival svežo energijo, sem takoj opazila spretno povezanost kreolske tradicije in sodobnosti.

Napoleonova žena Josephine

»Največ obiskovalcev pritegne muzej, ki je posvečen Napoleonovi ženi Josephine«, so mi povedali na turističnem uradu. Musee de la Pagerie sem našla na eni od nekdanjih plantaž, le nekaj kilometrov od mojega hotela (vstopnina 5 €). Na posestvu se je leta 1763 rodila Josephine de Beauharnais (1763–1814). Pri 16. letih je odšla v Francijo, se tam poročila v aristokratsko družino, a je kmalu ovdovela. Leta 1796 je postala Napoleonova prva žena. Razkošno kolonialno hišo, v kateri se je rodila, je uničil tropski vihar, zato sem ogled nekaj ohranjenih objektov začela v lični sprejemnici, ki je urejena v nekdanjem mlinu. Od tam sem se v družbi francosko govoreče vodnice podala skozi ličen in barvit vrt do majhne kamnite hiše. V njej je bila nekoč kuhinja, pozneje pa so med starimi zidovi uredili muzej. V njem so pohištvo in drugi predmeti iz življenja Josephine in Napoleona. Izvedela sem, da domačini Josephine nimajo v dobrem spominu, saj se je kot hči bogatega plantažnika dolgo upirala odpravi suženjstva. V otoški prestolnici so ji vseeno postavili spomenik.

Dežela ruma in banan

Otok že stoletja zaznamujejo plantaže sladkornega trsa, iz katerega so pridelovali dragoceni sladkor in rum. Danes gre dobro v prodajo predvsem martiniški rum. Na otoku je bilo nekoč več kot sto destilarn, danes jih je samo še enajst. Po priporočilu prijateljice sem v kraju Sainte Marie obiskala destilarno Saint James, ki deluje od leta 1765.

Med kratko brezplačno predstavitvijo in obiskom družinskega muzeja sem spoznavala zgodovino in proces pridelave, na koncu pa sem pokusila več vrst ruma. Obisk sem sklenila z nakupom nekaj ličnih steklenic, ki so uporaben otoški spominek. Rum izdelujejo samo iz svežega soka sladkornega trsa. Beli rum starajo nekaj mesecev v kovinskih sodih, zlato obarvanega pa v lesenih. Kakovostnejšega starajo vsaj tri leta, lahko tudi več kot deset. Okus najboljšega, starega 18 let, me je spominjal na čokolado in cimet. Pozneje sem si rum najpogosteje privoščila v koktajlih. Sončni zahodi so obvezno minevali v družbi mojita. Zanj poleg otoškega ruma uporabljajo še sirup sladkornega trsa, gazirano vodo, rezine limone in metine liste.

V kraju Sainte Marie sem obiskala še muzej banan (vstopnina 7 €). V prijetnem okolju sredi bananovih plantaž sem spoznala zgodovino pridelave priljubljenih sadežev. Še danes so pomemben izvozni artikel. Posebno me je navdušil sprehod med različnimi vrstami bananovcev, v pisano pobarvanih kočah nekdanjih delavcev pa sem našla nekaj prikupnih spominkov. Za kosilo v njihovi restavraciji nisem bila dovolj lačna, sem si pa z veseljem naročila odličen bananin kolač.

črna peščena plaža blizu mesteca Saint Pierre

Vulkanski izbruh

Ob koncu 19. stoletja je bilo najpomembnejše otoško mesto Saint Pierre. Tam je bilo osrednje pristanišče, v mestu pa se je odvijalo razgibano družabno življenje, zaradi česar so ga imenovali Antilski Pariz. Leta 1902 je začel kazati znamenja življenja najvišji otoški vrh, vulkan Morne Pelee (1.397 m). Oblastniki so prepričevali meščane, da vulkan ne predstavlja nevarnosti, saj je več kilometrov od mesta. V kratkem naj bi namreč potekale volitve in niso želeli izgubiti potencialnih volivcev. 5. maja se je udrl del vulkanskega kraterja, zaradi česar je poplavila bližnja reka in povzročila prve žrtve. Ljudje s podeželja so v strahu iskali varno zatočišče v mestu. Toda čez tri dni se je ob izbruhu vulkana sprostil vroč plinski oblak, ki je mesto v nekaj minutah upepelil. H katastrofi so pripomogla velika skladišča ruma, ki so eksplodirala zaradi vročine, ogenj pa je uničil tudi večino ladij v pristanišču. Umrlo je vseh 30.000 ljudi, ki so se takrat zadrževali v mestu.

Danes v novozgrajenem mestu živi le kakšnih pet tisoč ljudi. Na vulkanski izbruh spominjajo okoliške plaže s črnim peskom in ostanki nekdanjega zapora, za zidovi katerih je en od zapornikov čudežno preživel vulkanski izbruh. V mestu je zato vulkanološki muzej Franck Perret, v katerem sem spoznala vse razsežnosti katastrofe (vstopnina 5 €). V prijetnejšem spominu mi je ostalo kulturno središče v bližnji vasi Carbet (vstopnina 8 €). Posvečeno je impresionističnemu slikarju Paulu Gauguinu, ki je leta 1887 nekaj mesecev ustvarjal na otoku, preden je odpotoval na Tahiti. Slikarjevo ustvarjanje je prikazano sodobno, multimedijsko. Z lahkoto sem si predstavljala, kako je ustvarjal barvite slike, med drugim tudi na bližnji plaži.

Nova prestolnica

Po opustošenju Saint Pierra je njegov primat prevzel Fort de France. Mesto so v preteklosti ogrožali gusarji, potresi, bolezni in požari. Danes ima dobrih sto tisoč prebivalcev in je pomembno pristanišče, v katerem redno pristajajo ladje med križarjenjem po Karibih. Med večkratnimi obiski me je najbolj navdušilo staro mestno središče z ozkimi ulicami in kolonialnimi hišami. Na območju za pešce sem se sproščeno posvetila obisku številnih trgovin in nekaterim restavracijam. V njih sem na vsakem koraku čutila francoski vpliv. Najdražje trgovine sem našla v ulici Victor Hugo, največ nakupov pa sem opravila v nakupovalnem središču La Cour Perrinon. Fort de France je zaznamoval pariški arhitekt Pierre Henri Picq. Po njegovih načrtih so zgradili mestno katedralo, veliko pokrito tržnico in knjižnico, ki me je najbolj navdušila. Po vzoru slavnega Eiffla si je arhitekt kot osnovni gradbeni material zamislil železno konstrukcijo, ki ji je dodal steklo in keramiko. Zgradbo so postavili leta 1889 za svetovno razstavo Expo v Parizu. Po koncu Expa so jo razstavili in prepeljali na Martinik. Tam so jo ponovno sestavili in jo kot knjižnico odprli po štirih letih. Poimenovali so jo po enem najpomembnejših otočanov, francoskem abolicionistu Victorju Schoelcherju (1804–1893). Schoelcher je kot novinar, publicist in politik veliko prispeval k temu, da so leta 1848 Francozi končno odpravili suženjstvo v vseh svojih kolonijah. Prijetnejši del prestolnice je tudi velik park La Savane, na robu katerega sem našla majhno plažo. Z belim peskom in v vrste postavljenimi kokosovimi palmami je bila popolna za selfije.

Dežela rož

Martinik je znan tudi pod imenom Dežela rož, saj se ponaša z bujnim rastjem. Kljub rasti prebivalstva je na delu otoka ohranjen deževni gozd. Ker mi ni bilo do samostojnega potepanja po gozdnih poteh, sem obiskala botanični vrt Balata (vstopnina 14 €). Veliko posestvo na strmih pobočjih je v lasti francoske družine Thoze. Še pred nekaj desetletji je bilo precej zapuščeno, nato je zanj začel skrbeti hortikulturist Jean Philippe. Na posestvu je v stari kolonialni hiši nazadnje živela njegova babica. Po njeni smrti je Jean hišo uredil v manjši muzej, ki prikazuje kolonialno življenje. S hišne verande sem stopila na čudovit vrt, v katerem so se mi na ogled postavile tisočere rastline. Med njimi sem pogled usmerila v palme različnih vrst. Navdušile so me tudi orhideje, za veselje pa so poskrbeli pisani kolibriji, ki so obletavali krmilnice.