Peter Malalan Brazilija, dežela tanga, bogatih okusov in mineralov

Ljubljanski draguljar Peter Malalan se je na povabilo lokalnega gemološkega društva Teófilo Otoni z ženo Karmen odpravil v Brazilijo, rajsko deželo mineralov. Na nekajtedenskem potovanju sta obiskala več podjetij, ki se ukvarjajo z izkopom, predelavo in prodajo dragih kamnov, prav poseben vtis pa je na oba naredil obisk dveh rudnikov, v katerih kopljejo akvamarine in smaragde.

Ali lahko na kratko opišete potovanje po Braziliji?

V Brazilijo sva pred evropsko zimo za tri tedne pobegnila med februarjem in marcem. Kovčke sva odprla približno pol dneva pred odhodom. Ukvarjala sva se predvsem z uporabnimi stvarmi in sploh ne z ekstravagantnim delom oblačil ali s čim podobnim.

Na obisk naju je povabilo gemološko društvo Teofilo Otoni, s katerim sva se povezala v želji po raziskovanju smaragdov. Ko sem Brazilijo obiskal pred več kot 30 leti, sem bil nad kraji povsem očaran, zato je bila želja po vnovičnem obisku še toliko večja. Odličen načrt potovanja s hoteli in z vsemi aktivnostmi so nama pripravili v ljubljanski potovalni agenciji Avioborza.

Katere znamenitosti sta si ogledala?

Veliko časa sva namenila obisku rudnikov, vendar se obisku največjih znamenitosti vseeno nisva mogla upreti. Pot sva začela v Argentini. Buenos Aires nama je dal povsem evropski občutek zaradi arhitekture in številnih evropskih priseljencev. Z vodičem sva si ogledala pomembnejše znamenitosti. Zelo sva uživala v večeru tanga, kjer sta naju navdušila glasba in ples. Obiskala sva četrt La Boca, ki naj bi bila rojstni kraj tanga. Ogledala sva si tudi grob Evite Peron. V mestnem središču Buenos Airesa se nisva počutila najbolj varno, saj so Karmen na ulici že prvi dan iz torbice ukradli mobilnik. Občutek varnosti je večji v prestižnih četrtih in na rezidenčnih območjih.

Slapovi Iguacu so bili nepozabni! Ogledala sva si jih z argentinske in brazilske strani. So ena najbolj veličastnih stvari, ki sva jih obiskala. Neverjeten občutek je, ko začutiš moč narave. Razgledne točke so odlično urejene – ves čas si v stiku s slapovi.

Iz mesta Manaus sva se podala po reki Amazonki in se preizkusila v nočnem lovu na piranje in iskanju aligatorjev. Bivala sva v naselju kolib Juma Amazon Lodge tik ob amazonskem deževnem gozdu (koliba 1/3 s paketom vse vključeno 890 €+). Vodostaj je bil izjemno nizek, zato so bile kolibe na visokih lesenih stebrih še posebej impresivne. V njih smo bili 12 metrov nad gladino vode, ob visokem vodostaju pa voda doseže celo pragove hiš. Zelo so naju navdušili okusi hrane in sadnih sokov, ki niso primerljivi z okusi tropskega sadja, ki je na voljo pri nas.

V mestu Salvador Bahia, ki je eno lepših portugalskih kolonialnih naselbin in kamor so v preteklosti iz Afrike vozili sužnje, prevladuje prebivalstvo pretežno temne polti. Na vsakem koraku sva uživala v temperamentu njihove glasbe, ki jo ustvarjajo ritmi bobnov.

V Riu de Janeiru sva imela hotel blizu vedno živahne plaže Copacabane. Klubi s plesišči so naju tudi tam držali v odličnem ritmu glasbe. Obiskala sva značilen ogromen kip Jezusa, od koder se vidi vse mesto, poimenovano po januarskem prihodu Portugalcev, ki so se naselili okrog ustja reke: Reka Januarja. Dan v Riu sva si popestrila tudi z obiskom enega najlepših muzejev mineralov, kar sva jih kdaj obiskala. Vitrine krasijo vse vrste mineralov, ki jih pridobivajo v Braziliji. Poleg diamantov, akvamarinov in smaragdov je Brazilija bogata tudi s tormalini, citrini, ametisti, topazi, opali in kunzitom. Razstavljeni so surovi minerali in brušeni dragi kamni različnih oblik.

Ker sva si pred povratkom domov želela še kratek oddih, sva potovanje sklenila v rajskem Buziusu, v butičnem hotelu Insolito Boutique Hotel & Spa z 10 sobami (soba 1/2 z zajtrkom 222 €+; ), kjer so nama pričarali odlično kulinarično izkušnjo, nekaj dni pa sva poležavala na tamkajšnjih čudovitih peščenih plažah.

Čemu sta namenila največ pozornosti?

Najpomembnejši del najinega potovanja je bil obisk dveh rudnikov v zvezni državi Minas Gerais. Za našo obrt je to posebnega pomena, saj v zlatarski delavnici Malalan proizvajamo vedno več lastnega nakita in poznavanje izvora surovin daje izdelkom posebno vrednost. Minas Gerais je ena največjih pridelovalk kave v Braziliji, hkrati pa je izjemno bogata tudi z dragimi kamninami – ta industrija zaposluje približno 2.000 ljudi.

V prvem, manjšem rudniku sva opazovala izkop akvamarinov. Šest delavcev je nastanjenih tik ob rudniku, minerale pa iščejo ročno: vsak dan izkopljejo približno 3 m dolg del rova. Glede na tip kamnine, skozi katero se premikajo, določajo smer izkopa. Akvamarini lahko rastejo v čudovitih oblikah šestkotnih prizem, ki so redko dolge več kot 30 cm. Te poberejo že v rudniku, drugi material pa pretovorijo na površje in ga tam lomijo, saj se znotraj skal pogosto najdejo različno veliki kristali. Akvamarin je cenjen zaradi izjemne čistosti, kakovostno brušen pa lahko razvije močan lesk. V kraju Nova Era sva obiskala še drugi, nekoliko večji rudnik, ki zaposluje 25 ljudi. Ti iščejo smaragde v skoraj 300 m globokem izkopu. V kar nekoliko strašljivo, približno meter in pol široko odprtino v tleh sva se, pripeta na debelo jekleno pletenico, spustila v globino 150 m. Tam sva prestopila in se spustila še niže, na končnih 270 m pod površjem. Pod vodstvom rudarja sva se prek manjšega predprostora spustila v s sijalkami osvetljeno votlino, v kateri so ravno rudarili. Minerale iščejo tako, da z eksplozivom razstrelijo del stene. Material nato naložijo v gumijaste vreče s prostornino pribl. 1 km3 in jih z jeklenico dvignejo na površje. Dnevni dvig znaša približno 50 vreč, kar letno pomeni okrog 4 milijone dolarjev vreden izkop smaragdov. Ti zeleni kristali berila se skrivajo v sivi luskasti kamnini, na beli matrici šista. Ko rudarji naletijo nanjo, vedo, da so blizu nahajališča draguljev.

Za razliko od rudarjev pa se številni, ki niso zaposleni v rudniku, znajdejo drugače. Iz nasipov predelane kamnine okrog rudnika poskušajo izločiti še zadnje ostanke mineralov. Več sto ljudi tako dnevno poskuša z lastnimi rokami najti kar največje število majcenih draguljev.

Kakšna je brazilska kulinarika?

Pohvaliti moram kakovost mesa – izjemno sva uživala v restavracijah, v katerih strežejo narezano meso z žara Churrasco. Najbolj pa so nama ostali v spominu okusi sadja in zelenjave iz okolice Amazonke. V Manaus bi se zaradi tega vsekakor vrnila. V kraju Salvador Bahia naju je noro navdušila jed Moqueca, ki je podobna ribjemu brodetu z dodatkom posebne moke.

Kakšni so Brazilci?

Vsi so bili izjemno prijazni, tako vodiči kot lokalni prebivalci. Mesto Salvador Bahia je bilo v smislu druženja še posebej zanimivo. Tam sva se počutila kot del lokalne skupnosti, a kljub temu naju je vodič prosil, naj se od mesta, na katerem smo se z lokalci zabavali, do hotela obvezno odpraviva s taksijem.

Vaši občutki v nekaj besedah?

Dinamično, polno glasbenih ritmov in bogatih okusov, predvsem pa obarvano v smaragdno zeleno.