Moj dom – St. Vincent in Grenadini

Simpatična in zgovorna radijska voditeljica in podjetnica Ivjana Banić se je lansko leto z družino preselila na karibsko otočje St. Vincent in Grenadini, natančneje na rajski otoček Bequia, na katerem v kopalkah preživlja porodniški dopust.

Kaj počnete na Karibih?

Z možem Rokom sva Karibe prvič obiskala pred štirimi leti, ko sva iskala vetrovno destinacijo za kajtanje. Takrat sva odkrila otočje St. Vincent in Grenadini. Ko je imela hči Vila komaj pol leta, sva se tja vrnila. Lani, ko se nam je pridružil še sin Kras, sva se z Rokom odločila, da se za nekaj časa preselimo sem, in sicer na otok Bequia.

Večji del dneva se ukvarjava z otrokoma. Kras je bil ob selitvi star komaj nekaj mesecev, Vila dve leti in pol. Jutro začnemo z zajtrkom in sprehodom do plaže, ki je oddaljena točno 12 korakov. Ko imava čas, se lotiva najine strasti, kajtanja, ali se potapljamo, šnorkljamo, supamo, se učimo lokalne kuhinje in podobno. Mož me je naučil loviti in pripraviti jastoga, tako občasno kar sami poskrbimo za kosilo. Spoznali smo številne ljudi, domačine in tiste, ki pridejo sem za kakšen dan ali dva. Z njimi zvečer spijemo kozarček ruma. Običajno se zvečer usedem tudi za računalnik in delam, uredim kakšno fotografijo in jo objavim na Instagramu @ivjana. Tukaj smo že nekaj mesecev in nekako se nam še ne mudi domov (smeh).

Kaj vam je najbolj všeč?

Vse. Res. Velikost otoka je idealna, poseljenost ravno pravšnja, strateška lokacija za obisk drugih otokov vrhunska. Otok je zelo čist, lep in pisan, hiške so kot narisane, zelo barvite in večinoma pol zidane in pol lesene. Sadje raste kar ob cesti, v lokalih se vsak dan nekaj dogaja.

Med januarjem in februarjem je na otoku potekal glasbeni festival Bequia, imeli smo predstave z Broadwaya, aprila bo tu velikonočna jadralna regata …

Ljudje so izredno prijazni, na ulici vsak pozdravi, vsi so nasmejani. Otok je zelo varen, zato se ne zaklepamo. Je mini raj na Zemlji, kot ga je pred kratkim opisal angleški novinar v svojem članku. To, da smo lahko ves dan v kopalkah in bosi, pa je samo še pika na i.

Se srečujete s kakšnimi težavami?

Kot mestno dekle sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila na vse naše hišne ljubljenčke. Poleg sosedovih psov in mačk imamo v ribniku za hišo žabice, ki rade pridejo na teraso in se skrijejo v naše čevlje. Imamo majhno četico gekonov, ki so zelo glasni, zvečer pa se nam pridružijo netopirji, ki visijo z naše strehe in jedo sadje ter nam vso verando umažejo z mandljevimi lupinami. Občasno prileti še kakšna za dlan velika kobilica, iz grmovja se šopiri legvan, kolibriji pa pridno nabirajo nektar iz rož pred balkonom. Imamo pravi mali živalski vrt (smeh).

Rok je pridobil njihovo vozniško dovoljenje in zdaj smo mobilni. Ker otočje spada pod Veliko Britanijo, vožnja poteka po levi strani. Zaradi infrastrukture ni mogoče peljati več kot 40 km/h.

Pri nakupu nepremičnine na otočju postaneš stoodstotni lastnik, za razliko od, recimo, Šrilanke, kjer smo kupili zemljo in za turistične namene zgradili Beach Villo Lanka.

Kakšni so življenjski stroški?

Hrana, kot jo poznamo doma, je tukaj dražja, saj je na otok treba uvoziti vse razen sadja. Poznane znamke so zelo drage. Plenice, sanitarni material, kot so vložki, čokolada, čips, olive – vse našteto je dva- do trikrat dražje. Nedavno smo za tri rezine pršuta odšteli 10 evrov. Lokalni izdelki so cenovno primerljivi z našimi. Stanovanj tu ni. So le vile in hiše ter dva hotela, ki ne spominjata na značilne rezorte. Najem hiše za teden dni se začne pri 1.000 evrih. Ravno zadnjič sva občudovala eno v mestnem središču, ki je naprodaj za 3,5 milijona evrov! Čakam, da zadenem na loteriji (smeh).

Kakšna je kulinarika?

Morje je zelo bogato z ribami in jastogi (15 €/kos). Na meniju je vedno tudi lambi, meso iz velikih lokalnih školjk Queen Conch Shell. Pripravljajo bučno juho in juho callaloo iz velikih zelenih listov (ksantosoma). Sadja, kot so papaja, mango, kokos, banane, je v izobilju. S sosedo Felice dvakrat na teden spečeva sočen bananin kruh s koščki čokolade. V hrani in pijači uporabljajo muškatni orešček in ingver.

Praznujete kak zanimiv praznik?

Vsak vikend je za njih praznik. Predvsem nedelja. Nihče ne dela, vsi pridejo na plažo. Družine s prijatelji postavijo žar, prinesejo pijačo, balone in radio. Pojejo, plešejo, se kopajo in veselijo. V našem zalivu igrajo odbojko na mivki in nogomet. V lokalih je živa glasba. Kako praznujejo šele polno luno! To je res žurka in prvič smo mislili, da gre za kakšen državni praznik, pa so nas podučili, da je polna luna in jo proslavijo vsak mesec. Zabava je podobna tisti ob nedeljah, le desetkrat intenzivnejša. Zanimivo, ker pri nas polno luno stokrat prekolnemo in je kriva za vse naše napake tisti dan, tu pa je ravno obratno.

Vam je kdaj dolgčas?

Uh, že pred otrokoma mi nikoli ni bilo, zdaj pa na dolgčas ne morem niti pomisliti. Toliko ljudi se na otoku zamenja, vsi bi radi poklepetali, se podružili. Lovim luknje v dnevu, ko se lahko posvetim svoji novi spletni strani ivjana.com (ob izidu revije je še v izdelavi, op. ur.), na kateri opisujem našo karibsko avanturo in druga potovanja. Včasih bi potrebovala še kakšen dodaten dan v tednu.

Kako bi opisali prebivalce?

V tem času smo pobliže spoznali nekatere domačine in tiste, ki so se sem preselili pred 20, 30 leti. Imamo krasne sosede in vsak ima svojo čudovito zgodbo, radi se družimo. Vsak dan pa spoznamo tudi koga novega.

Prebivalcem z otočja St. Vincent in Grenadini pravimo Vincies. Znani so po optimizmu, sproščenosti, smehu, veliki prijaznosti in ogromni ljubezni do življenja. Res so dobrovoljni. Uživajo vsak dan posebej. Če imajo težavo, jo rešijo. Če je nimajo, je ne iščejo in ne ustvarjajo. Turistom ali gostom, kot jaz rada rečem, v vsem radi ustrežejo. V vodniku Lonely Planet jih opisujejo kot otočane iskrenih nasmehov. Vsak, ki je opisal svoje počitnice tu, poudarja, kako prijazni, čudoviti in gostoljubni so prebivalci. Mislim, da bi se Hrvati lahko marsičesa naučili od njih (smeh).

Vas bližnji kdaj obiščejo?

Do zdaj smo dobili pet obiskov. Prijatelji iz Slovenije, Nemčije in z Nizozemske, na začetku pa je bila z nami tudi moja mama, da nama je pomagala pri prilagoditvi in raziskovanju otoka. Ne vem, kdo je bil bolj žalosten, ko so šli, mi ali oni (smeh).

Ivjana je navdušena kajtarka

Kam bi peljali svoje goste?

Otok ni ravno velik, a je zanimiv (18 km2). Naš zaliv je najlepši in tukaj se največ dogaja. Za željne avanture, tropskega gozda in čudovite razglede se je vredno povzpeti na vzpetino Mount Peggy. Škoda bi bilo, da ne bi obiskali sosednjih otokov. Mi jih obiščemo s katamaranom, saj vmes tudi kajtamo. Morski park Tobago Cays je pravi zaklad, tam se potapljamo z morskimi želvami in mantami. Najmanjši poseljeni otoček Grenadinov, Mayerou, vabi kajtarje in ljubitelje legvanov. Na otoku Union Island je kajtarski center JT PRO. Na zasebnem otoku Mustique imajo vile nekatere hollywoodske zvezde. Srečali smo Micka Jaggerja. Pot do nas je dolga – polet iz Ljubljane prek Frankfurta do Barbadosa, sledi polet z malim letalom na naš otok. Za počitnice si je dobro vzeti vsaj deset dni.

Vaš idealni dopust?

Povsod, kjer še nisem bila. In potem bi šla prepotovat vse še enkrat od začetka. Roko na srce, najbolj čudovita pa je Slovenija. Včasih moraš drugam, da se z veseljem vrneš domov.