Porto Santo Peščene plaže sredi Atlantika

Morje je bilo kljub jasnemu vremenu razburkano, a velika ladja se je na visokih valovih dobro znašla. Večina potnikov je bila zatopljena v svoje telefone, nekateri, med njimi tudi Igor Fabjan, pa so v prvih vrstah uživali v pogledih na bližajoči se otok Porto Santo.

Po dobrih dveh urah plovbe iz pristanišča na portugalskem otoku Madeira, 74 km SV iz Funchala, nas je pričakala dolga peščena obala, ki se je brez konca raztezala pod golimi otoškimi vrhovi. Otok Porto Santo je položnejši in bolj suh kot Madeira, a zaradi prijetnega podnebja vse leto tam uspeva eksotično sadje, cvetje in drugo rastlinje.

Z letalom lahko nanj poletite s sosednje Madeire (25 min, povratna vozovnica 161 €+). Porto Santo je letoviški otok za številne Madeirčane, ki tja zahajajo poleti. Edini omembe vreden kraj na otoku je Vila Baleira. Gruča hiš s cerkvijo, trgovino in nekaj gostilnami so se mi takoj prikupili. Dobrodušni tetki na tržnici sta me usmerili proti hotelu. Vsaj upal sem, da sem ju prav razumel. Portugalščina mi je po nekaj dneh še vedno zvenela tuje. Toda s pomočjo mimike in rok je nekako šlo. Domačini, z izjemo tistih, ki so zaposleni v turizmu, tujih jezikov ne govorijo. Porto Santa tudi ne obišče veliko tujcev. Otok z okoli 5.000 stalnimi prebivalci je velik le okoli 80 km2. Ponaša se z ducat kilometrov dolgo plažo najfinejšega belega peska. O takšni obali lahko na Madeiri le sanjajo. Nič čudnega, da so si najpremožnejši tam omislili počitniške hiške, v katerih preživijo večji del poletja ali skočijo le na krajši oddih ob koncu tedna. A kljub majhnosti imajo otočani svoje šole, zdravstveni center, policijsko postajo, gimnazijo, cerkvice in nekaj trgov, kongresno središče, muzej, trgovine, hotele, bare in restavracije.

Razvajanje v zeleni oazi

Prenočišče sem našel v zeleni oazi nedaleč od peščene obale. Ozelenitev so uredili ob gradnji hotela Pestana, ki obsega okoli tristo enot, od prostornih sob in suit do vil z bazenom (soba 1/2 s paketom »vse vključeno« 140 €+). Nizke in nevpadljivo obarvane zgradbe se stapljajo z okoljem. Velika površina posestva mi je dajala občutek, da nikjer nikoli ni gneče. V preprosto opremljeni in barvno razgibani sobi me je najbolj navdušil balkon s pogledom na zelenje s palmami in cvetočimi grmi. Med vejami se je iskrila voda bazenov v obliki velike lagune.

V štirih restavracijah sem okušal prevladujoče sredozemske in portugalske jedi: espetada so nekakšni ražnjiči iz govedine, polvo je hobotnica, najboljša je marinirana, lapas so školjke z limoninim sokom, bolo de caco so nekakšne lepinje iz moke sladkega krompirja, napojene z maslom in česnom, kakršne so nekoč pekli na vročih kamnih. V ponudbi so tudi morske enolončnice in polenovka. Gostje radi preživljajo čas tudi v spaju z notranjim bazenom, le redki pa se odpravijo v mestece Vila Baleira, ki je od hotela oddaljeno le 5 minut vožnje. Prav toliko je oddaljeno tudi golfsko igrišče Porto Santo Golf, ki ga je oblikovala španska legenda v svetu golfa, Seve Ballesteros. Igrišče ponuja pravo razmerje med pokrajinskimi lepotami in zahtevno igro ter je vsako leto prizorišče mednarodnih turnirjev (18 lukenj, par 72).

Lenobno življenje

Otok je dolg 12, v širino pa nekaj manj kot 7 kilometrov. Čeprav bi lahko najel avtomobil, zaradi pomanjkanja cest z njim ne bi prišel daleč. Zato sem otok raje prekolesaril in prehodil. Povzpel sem se na oba razgledna vrhova – najvišji na otoku je Pico do Facho (516 m) in nižji Pico Castelo (437 m). Občudoval sem stare mline na veter in vmes polenaril na peščeni obali.

Spomladi se na otoku ne dogaja veliko in to je poleg prijetnega podnebja največji čar. Dnevi so pretežno sončni in brez padavin, ki pogosteje zalivajo Madeiro. Obiskovalci kljub pomanjkanju turističnih zanimivosti na otoku uživajo in se poskušajo uskladiti z otočani, ki so se že davno prilagodili umirjenemu življenju. Domačini se preživljajo s turizmom, nekaj pa jih je zaposlenih v redkih državnih službah. Mladi odhajajo na Madeiro, kjer je več dela, otočani z Madeire pa se vse pogosteje odločajo za delo na celinskem delu Portugalske.

Kolumbova hiša

Portugalski pomorščaki so ob zahodni afriški obali najprej odkrili otoček Porto Santo. Nanj je leta 1418 huda nevihta naplavila Henrika Pomorščaka, ko je plul proti Indiji. V zahvalo za rešitev na neznanem otoku ga je poimenoval Sveto pristaniščePorto Santo. Šele po letu dni so Portugalci odkrili tudi precej večjo Madeiro, ki je bila takrat prekrita z bujnimi gozdovi. Tudi Porto Santo ob odkritju ni bil tako pust. Na njem so poleg dreves rasli zmajevci, ki so jih kmalu posekali. Iz njihovega soka so pridobivali cenjeno smolo in barvilo. Zmajevcev danes ni več, videl pa sem jih na nekaj sto kilometrov južneje ležečih Kanarskih otokih. Za otoško vegetacijo so bili prava katastrofa zajci, ki so jih na otok prinesli prvotni naseljenci. Ti so že tako redko zelenje še bolj osiromašili. Na otoku sta dobro uspevala tudi sladkorni trs in vinska trta. Grozdje, ki raste na pretežno položnem terenu ob plaži, daje vinu značilen okus. Večino sočnih grozdov odpeljejo na Madeiro, a otočani nekaj vina proizvedejo tudi zase in lokalno prodajo.

Otok je bil sprva predvsem pomembna postojanka za ladje, ki so plule ob afriški obali in so se pozneje podajale tudi čez Atlantik. Porto Santu je vrsto let vladal Bartolome Perestrelo. Na otoku je nekaj časa živel tudi Krištof Kolumb, ki se je poročil s Perestrelovo hčerko Filipo. Po ženini smrti je otok zapustil, ostala pa je njegova hiša. Ta je ohranjena še danes in je preurejena v muzej. Poleg bližnje cerkvice je to edini spomenik, ki priča o burni preteklosti raziskovalnih odprav Portugalcev in občasnih napadih piratov.