Sarawak Avanture v deželi deževnega gozda

Sarawak je ena najprivlačnejših malezijskih zveznih držav. Obsega severnozahodni del otoka Borneo, velika je za šest Slovenij, a redko naseljena zaradi deževnih gozdov. Igorja Fabjana je očarala s tropskimi plažami, kolonialnimi mesti in poceni razkošjem.

Po poletu iz Kuala Lumpurja sem pristal na letališču Kuching (let 2 h, povratna vozovnica 30 €+). Med vožnjo z letališča so nevpadljiva predmestja začele nadomeščati stare kitajske hiše in kolonialne zgradbe. Na robu starega mestnega središča me je s svojo kolonialno zunanjostjo prepričal hotel Waterfront, ki leži 270 m od rečne obale Kuching Waterfront (soba 1/2 40 €+). Za smešno nizko ceno sem bival v sodobno opremljenem hotelu z bazenom, fitnesom in odlično restavracijo s ponudbo jedi lokalnega izvora. Petzvezdični Accorjev hotel Pullman je bil le 10 evrov dražji na noč, a se zanj nisem odločil zaradi preveč moderne arhitekture.

Kuching

Mesto se je začelo razvijati sredi 19. stoletja, ko je tam postavil utrdbo Anglež James Brooke in postal prvi beli radža v Aziji. Ozemlje današnjega Sarawaka je dobil v zameno za pomoč brunejskemu sultanu v boju proti piratom. Brooke se je zavzel za razvoj območja in je reformiral administracijo, dal je zgraditi šole, bolnišnice, ceste, za kar so mu domačini še danes hvaležni. Nanj spominja palača, več kolonialnih zgradb in nekaj spomenikov. Brookova dinastija je vladala dobro stoletje, nato so ozemlje prepustili Veliki Britaniji, od leta 1963 pa pripada Maleziji.

Topla zvezdnata noč me je zvabila na sprehod. Najprej me je navdušila kitajska četrt s templji in še vedno odprtimi trgovinami ter privlačnimi gostinskimi lokali. Še živahneje je bilo ob rečni promenadi. Tam s prvim mrakom oživijo številne stojnice s spominki in hrano. Prvič sem pokusil tradicionalne, pisane slaščice kek lapis, ki so narejene iz več različno obarvanih plasti biskvitnega testa. Z rečne promenade sem gledal na osvetljeno Brookovo palačo, v kateri biva guverner in je zaprta za obiskovalce. Čez reko sem se zapeljal s posebnim čolnom na vesla – krmarji tam veslajo stoje. V bližini palače sem obiskal angleško utrdbo in v njej galerijo. V naslednjih dneh sem obiskal več muzejev; muzej Meow je posvečen mačkam (brezplačen vstop). Vabijo tudi številne restavracije in nakupovalna središča. Osrednja tržnica je na obrobju mesta, zato sem se do nje zapeljal s cenovno ugodnim taksijem. Najbližje plaže so deset kilometrov iz mesta. Ob njih je urejen luksuzni hotelski kompleks Damai Beach Resort s prostornimi sobami in suitami v kolonialno tropskem slogu (soba 1/2 40 € +).

Narodni park Bako

Borneo zaradi sekanja dreves pokriva vedno manj deževnih gozdov. K sreči je dobra desetina ozemlja zaščitena kot naravni rezervat. V bližini Kuchinga sem obiskal narodni park Bako s številnimi vrstami rastlin in živali (vstopnina 2 €). Razprostira se na polotoku, omejujeta ga dve reki. K njegovi ohranjenosti prispeva težka dostopnost, saj je v park mogoče priti le s čolnom, ki ga rezervirate v vasi Kampung Bako (plovba 20 minut, 20 €). Prvi del poti je bil miren, saj je potekal po reki do izliva v morje. Tam vodni tokovi povzročajo visoke valove, ki smo jih adrenalinsko premagovali in navsezadnje pristali pri informacijskem središču z restavracijo. Predvsem tistim, ki se podajo na nočni obisk gozda, so namenjena prenočišča v preprostih lesenih bungalovih (soba 1/2 30 €+). Obalo zaznamujejo klifi, skalni osamelci in čudovite peščene plaže. A naj vas ne zavedejo, saj tam živijo tudi krokodili, ki pogosto zaplavajo v morje. V parku je 16 označenih pešpoti, ki vzamejo od manj kot ene do osmih ur.

»Čeprav je hoja po urejenih poteh videti varna, so lahko obiskovalci življenjsko ogroženi!« me je opozoril vodič Robert, ki je domorodskega plemena Iban, a že dolgo živi v Kuchingu. V njegovi družbi sem se po lesenih podestih podal čez močvirno ozemlje, poraslo z mangrovami. Dvignjene poti omogočajo lažjo hojo in varujejo občutljive rastline. Čudil sem se rakom s pisanimi kleščami in ribam sprehajalkam, ki ob oseki tudi več ur preživijo na kopnem. V močvirnem okolju se dobro počutijo tudi do dva metra dolgi varani. Njihovi veliko manjši sorodniki, leteči kuščarji, se raje zadržujejo med vejami visokih dreves. Robert mi je pokazal rastline mesojedke, drevesa s strupenimi trni, užitne palme in zdravilna zelišča. Najbolj znani prebivalci parka in Bornea so opice rilčarji z zelo dolgimi nosovi. Najraje se zadržujejo ob obali, kjer je največ hrane. V parku živi še nekaj drugih vrst opic, najštevilnejše pa so ptice. Videti je mogoče tudi veverice, vidre, bradate divje prašiče, drevesne žabe in neagresivne divje čebele. Čebelje družine so majhne in pridelajo malo medu. Ker je do njega težko priti, je zelo drag in ima poseben okus. »Satje so nekoč uporabljali za dišavo – podobno kot kafro«, je povedal Robert. Stalnica deževnega gozda so tudi kače, udavi in strupenjače. Nedaleč od bungalovov je vodič našel strupeno zeleno kačo, ki se pred radovedneži ni hotela umakniti, a k sreči ni bila agresivna. Večer in noč imata svojo moč. V parku je takrat mogoče slišati številne živalske glasove, z malo sreče pa naleteti na netopirje, luskavce, mišje srne, ki so visoke le 20 centimetrov, ljubke nartničarje in cibetovke. Z Robertom sva videla le netopirje.

Življenje v dolgi hiši

Robertovi predniki so bili neustrašni bojevniki. Toda Robert ni deloval divje. Je drobne postave in v evropskih oblačilih se ni razlikoval od drugih meščanov. Mladost je preživel v značilni gozdnati vasi ob reki. Na veliki leseni ploščadi nad vodo je združenih več hiš, ki se imenujejo dolga hiša. V notranjosti otoka marsikje še živijo tako, v bližini razvitejše obale pa le redki. In tudi ti si prizadevajo, da hiše na kolih naredijo čim udobnejše; z električno napeljavo, vodovodom, televizorjem, hladilnikom in drugimi gospodinjskimi pripomočki ter avtomobilom ali motorjem v bližini. Robert pozna vas v bližini Kuchinga, v kateri še živijo v takšnih hišah. A le nekaj družin in še te le zato, da jih lahko razkazujejo turistom. Obisk ni bil nič posebnega, saj so bili domačini oblečeni vsakdanje. Posedali so v gostilni in naju povabili na kozarec piva. Mimogrede sva pokukala v nekaj lesenih hiš, pomahala otrokom in se poslovila z nekaj spominki.

Z orangutani iz oči v oči

»Bi rad videl orangutane?« me je presenetil Robert med druženjem ob čaju. Bil sem navdušen in že sva se vozila proti zavetišču za orangutane Semanggoh (vstopnina 2 €). Orangutani tam prosto živijo na velikem gozdnem območju. Čuvaji jim vsak dan, zjutraj in zvečer, prinašajo hrano, zato je to najprimernejši čas za obisk. Ko je bil čas za priboljšek, se nam je na nekaj metrov približala manjša skupina velikih opic. Verjel sem, da lahko ubijejo človeka. Krožijo pa govorice, da celo ugrabljajo ženske! »Tega ne morem zanikati niti potrditi!« je zmajeval z glavo Robert. »Ded mi je pripovedoval o dekletu, ki ga je ugrabil orangutan. Menda ji je šele po nekaj tednih uspelo zbežati iz gnezda na visokem drevju.« Orangutani lahko dosežejo višino poldrugega metra in tehtajo več kot sto kilogramov. Domačini jih nikoli niso marali, saj uničujejo pridelke in ogrožajo lovce. Danes so orangutani zaščiteni, a številni, predvsem mladiči, še vedno končajo v rokah divjih lovcev. V težje dostopnih predelih naj bi jih živelo okoli 50.000. Ogroža jih predvsem krčenje življenjskega okolja, saj drevesa podirajo zaradi lesne industrije in urejanja plantaž oljnih palm.

orangutan v zavetišču za orangutane Semanggoh

Reka namesto cest

Številne reke so najudobnejše poti, saj segajo globoko v notranjost otoka. Po eni od njih smo pripluli v mesto Sibu s približno 163.000 prebivalci. Dobre tri ure dolga plovba na palubi motornega čolna kitajske izdelave je bila mirna in monotona. Veliko rjavo reko namreč obdajajo zarasli bregovi, ki jih občasno prekinejo manjša naselja. Vožnjo so nam popestrila le srečanja s potniškimi in tovornimi ladjami, ki prevažajo les in kmetijske pridelke. Mesto Sibu je zanimiva mešanica poslovnega središča in azijske očarljivosti, ki jo pričarajo slikoviti templji, barvite tržnice in poceni restavracije. V velikem rečnem pristanišču se neumorno vrstijo ladje. Čeprav ima mesto cestne povezave, velik del prometa poteka po reki Rajang.

S plovila sem presedlal na udoben sodobni avtobus, ki me je pripeljal v mesto Miri ob obali. To je zacvetelo predvsem zaradi naftne industrije. Turiste privlačijo plaže, še bolj pa je priljubljen bližji koralni greben. Dobrih sto kilometrov od tam sem s turistično agencijo v narodnem parku Niah obiskal kraške jame. Ne ponašajo se z bogatim kapniškim okrasjem, a obisk je bil zanimiv zaradi lege v deževnem gozdu in velike kolonije netopirjev (izlet 50 €+).