Cannes Narava, parfumi in vrhunska kulinarika

Cannes ni le obmorsko mesto z rdečo preprogo, po kateri se med filmskim festivalom sprehajajo glamurozne hollywoodske zvezde. Tudi ni le mesto najdražjih športnih avtomobilov in sidrišče mega jaht. Cannes ponuja tudi obilje narave, bogato zgodovino, tradicijo izdelovanja parfumov in svetovno priznano kulinariko, o čemer se je prepričala Maja Novak.

Čeprav se je v Cannes najlažje zapeljati z avtomobilom (iz Ljubljane pribl. 8:30 h), sem z družbo EasyJet v Nico poletela iz Benetk (povratna karta 50 €+). S taksijem sem bila v Cannesu v 40 minutah. S sopotnicami smo se namestile v čudovitem novoodprtem hotelu Verlaine 4*, ki je le 5 minut hoje od najbolj znane ulice Rue d’Antibes in ponuja umik pred množicami turistov. Tudi sicer je lokacija idealna, saj pot do Palais des Festivals vzame 10 minut, do starega mestnega jedra in marine pa 15 minut. Hotel ponuja 46 sob, vsaka je potiskana v svojstvenem slogu in je stilsko dovršena. Prav tako je celoten interier opremljen po navdihu arhitekture francoske riviere, najbolj pa pritegne oaza miru, ki jo ponujajo trije hotelski vrtovi (soba 1/2 90 €+).

Otok St. Marguerite

Največji med štirimi otoki Lerins je otok Sainte Marguerite (dolg 3 km, širok 0,9 km), ki je zaradi svoje idiličnosti v pridobivanju Unescovega certifikata za naravni spomenik. Z barko, ki večkrat dnevno pluje na tej relaciji, smo bile na otoku v 15 minutah (vozovnica 15 €). Bolj avanturistični lahko na otok priveslajo s supom ali kajakom. Takoj me je prevzela neokrnjena narava – cvetoča drevesa ter močne vonjave evkaliptovca in borovcev. Meščani pogosto pobegnejo iz mesta in se na otoku naužijejo svežega zraka, nekateri med njimi se odločijo za 9 km dolg sprehod okoli otoka. Kolesa, motorji in avtomobili so strogo prepovedani. Otok je v občinski lasti, izjema je le luksuzna posest Le Grand Jardin, ki se razteza ob obali na jugu in pripada indijskemu poslovnežu Vijayu Mallya. Ta jo je kupil za približno 40 milijonov evrov. Pot smo nadaljevale proti mogočni trdnjavi, v kateri je nekdanji zapor preurejen v morski muzej. Skozi razstavo obiskovalcu ponudi vpogled v bogato zgodovino otoka, ki je v preteklosti zaradi nenehnega vdora predstavljal pomembno strateško lego. Največja zanimivost zapora je bil zapornik z železno masko. Identiteta moškega še danes ni znana, čeprav je bilo po legendi o njem posnetih kar nekaj filmov. Na otoku so me najbolj navdušile hišice s turkiznimi polkni in bajni razgledi s trdnjave v smeri francoske riviere. Izlet smo sklenile s sprehodom do jezera Bateguier, ki je naraven habitat številnim vrstam ptic selivk. Kogar zagrabi lakota, se lahko med aprilom in oktobrom okrepča v eni od dveh restavracij ali si pripravi kar piknik v naravi.

Otok St. Honorat

St. Honorat je posebej zanimiv, ker je edini otok v Franciji, ki ne pripada državi, temveč menihom cistercijanskega rodu. Spoznavale smo ga s simpatično žensko starejših let, Michelle, danes upokojeno nepremičninsko agentko, ki v imenu organizacije Cannes Greeters brezplačno vodi turiste po njej najljubšem otoku. Z barko, ki je prav tako v lasti menihov in je edino prevozno sredstvo ter povezava z otokom, smo iz Cannesa v 20 minutah stopile na ‘sveta’ tla (vozovnica 16,50 €). Michelle nas je z navdušenjem sprejela in popeljala do nasadov trt, ki jih menihi zavzeto obdelujejo. Vsak grozd natančno pregledajo in določijo, ali je primeren za pridelavo vina. Več kot 100 let stara oljčna drevesa obrodijo olive za oljčno olje, ki ga s pridom uporabljajo. V prijetnem sredozemskem ozračju, ki so ga napolnjevale dišeče rastline, smo prispele do samostana Abbaye de Lérins iz 19. stoletja. V njem živi okoli 20 menihov. Ob njem stoji cerkev brez notranjih poslikav, zgrajena v preprostem slogu. Ustavile smo se še v bližnji trgovini, v kateri sem kupila nekaj spominkov in oljčno olje. Mojo pozornost je pritegnila velika tabla z lesenimi ploščicami, na katerih so napisana vprašanja, ki jih ljudje običajno postavljajo menihom. Ko sem dvignila ploščico, sem pod njo našla odgovor. Na otoku organizirajo tudi duhovne dneve, ki se jih vsaj za dva do tri dni rada udeležuje tudi Michelle: »Nastanim se v preprosti sobi turističnega dela samostana in dneve preživljam ob meditaciji, plavam in se sprehajam v naravi.« Pritrdila mi je, da so učinki takojšnji in da se domov vrne prerojena ter polna navdihov in idej. Zadnji postanek nas je čakal na izjemnem kraju, na katerem je nekoč stal samostan, danes pa je kraj priljubljen predvsem zaradi dih jemajočih razgledov, ki smo jih doživele po 72 prehojenih stopnicah. Pred povratkom v hektični Cannes se lahko v visoki sezoni okrepčate še v edini restavraciji na otoku, La Tonelle, ter poskusite meniško vino.

Izdelovanje parfumov

S slavne ulice Rue d’Antibes, ki se kiti z najbolj eminentnimi trgovinami luksuznih znamk, smo zavile v ikonično parfumerijo, Fragonard, ki je ena od treh najbolj poznanih parfumerij s tradicijo v Franciji. Drugi dve sta Galimard in Molinard. Parfumerija Fragonard, ki je svoja vrata odprla leta 1926, nosi ime po slavnem slikarju iz Grassa, Jeanu-Honoréju Fragonardu. Sestri Agnès in Françoise, hčeri Jeana-Françoisa Costa, predstavljata že četrto generacijo družinskega podjetja in s sodobnimi prijemi nadaljujeta tradicijo parfumerije. Pred leti sem si v mestecu Grasse, ki slovi kot rojstno mesto cvetic in parfumov, ogledala njihovo tovarno. Če vam je svet dišav blizu, se lahko do mesteca na griču zapeljete in se poučite o postopku gojenja, pobiranja in sušenja cvetic ter spoznate proces parne destilacije in hladnega stiskanja (30 min iz Cannesa). Moja tokratna izkušnja v Cannesu je bila drugačna; v učilnici parfumerije Fragonard smo si nadele predpasnike in spoznale različne esence, od pomaranče, limone, tulsija do rožmarina in sivke. Kot prave poznavalke smo se priučile vonjanja in ocenjevanja različnih not esenc ter njihovega pravilnega mešanja. Svoje znanje smo nato preizkusile ob izdelavi lastne dišave. Po navodilih učiteljice smo se lotile mešanja kolonske vode. Gre za lahkotnejšo različico dišave v primerjavi z močnejšo toaletno ali še močnejšo parfumsko vodo. Kolonska voda se razdiši v dveh do treh urah, zato je pomembno, da jo imamo s seboj in si jo po potrebi dodatno nanesemo na kožo, lase, oblačila. Čeprav nisem ustvarila naslednjega hita v parfumski industriji, ga uporabljam z največjim veseljem (delavnica 65 €). Sprehodile smo se še po trgovini Fragonard, ki ponuja tudi svojo znamko oblačil, torbic, rut in pribora za omizje v živahnih barvah in poslikavah.

rdeča preproga pred Palais des Festivals

Skriti kotički

Nikoli si nisem mislila, da je vožnja z električnimi kolesi tako zabavna. Je idealna izbira za vse, ki si mesta in okolice ne želijo ogledati peš ali s taksijem, ob tem pa želijo narediti nekaj dobrega za zdravje in se ob kolesarjenju ne pretirano utruditi. 20 km dolgo pot smo prekolesarile lahkotno, a kljub temu pridelale malce sape in zdrava rdeča lička. Vodnik Jean Charles nas je prijazno sprejel v svoji agenciji Yourent Cannes, ki jo najdete v bližini pristanišča. Za uvod nam je predstavil električno kolo in nas poučil o njegovi uporabi. Čeprav me je bilo med vožnjo nekajkrat kar malo strah, saj smo se vozile po cesti, sem se počasi sprostila in uživala v pogledih na jutranje prebujanje mesta. Pod njegovim vodstvom smo se zapeljale do 2 km dolge promenade Croisette, ki je znana po dvorani Palais des Festivals, v kateri se vrstijo festivali. Eden najbolj znanih je filmski festival, ki se zgodi vsako leto maja in gosti številna znana imena Hollywooda. Pot smo nadaljevale do predela Californie, ki se bohoti z rezidencami najbogatejših, nam pa je ponudil prekrasen pogled na Cannes in oba otočka. Vzpenjale smo se 20 minut. Pot nas je nato vodila do starega mestnega jedra, kjer smo se povzpele na trdnjavo in opazovale razgled na mesto še z druge perspektive (vodena poldnevna tura 95 €).

Kulinarična doživetja

Če se v Cannes odpravite zgolj odkrivati kulinariko, boste od tam odšli navdušeni. Kulinarika v Franciji je ena najbolj cenjenih na svetu, o čemer priča tudi dejstvo, da je Unesco francosko gastronomijo uvrstil na svetovno listo nedotakljive kulturne dediščine (Intangible Cultural Heritage). Poleg tega Francija slovi kot država, kjer domuje največ restavracij z Michellinovo zvezdico.

Prvi korak k spoznavanju lokalne kulinarike je obisk lokalne tržnice. Obiskale smo Forville Market v starem delu Cannesa. Domačini vsak dan tam izbirajo najlepše in najboljše kose sadja, zelenjave in rib. Družbo nam je delal osebni kuhar Jean-Marc Geffrier, ki je na zasebnih jahtah in v vilah kuhal najbolj eminentnim gostom. Danes se ukvarja predvsem z organizacijo kuharskih festivalov in kuharskih tečajev pri sebi doma. Predstavil nam je palačinko iz lečine moke, socco, ki jo tradicionalno pečejo v krušni peči in jo začinijo le s poprom in soljo. »Najraje jo jemo kot aperitiv ob dobrem kozarcu roseja,« nam je povedal z velikanskim nasmeškom na obrazu. Prepričale smo se o njenem okusu in se strinjale, da kozarec dobrega vina ne bi bil odveč. Na ribji tržnici smo pokusile svežo ribjo juho, prodajalec pa nam je ob tem dodal še zajetno žlico doma narejene česnove majoneze. V francoski kulinariki česnu nikakor ne moremo ubežati. Obhod smo sklenile z obiskom sirarne Fromager Gourmet.

Misel na degustacijski meni v restavraciji Le Tube mi še danes pocedi sline. Postregli so nam številne majhne porcije mesa, rib in morskih sadežev v kreativnih kombinacijah s sadnim pirejem, artičokami, tartufi ipd. Gostom je zelo všeč koncept odprte kuhinje, ki omogoča spremljanje priprave naročenih jedi. Ob 22. uri vas ne pošljejo domov, temveč goste na noge spravi didžej, ki vrti sodobne in zimzelene hite (meni 35 €+). Ljubitelji domače provansalske hrane, obiščite eno najstarejših restavraciji v mestu, Aux Bons Enfants. Kuhar Luc Giorsetti ustvarja po receptih svoje mame in babice. Prste sem si obliznila ob zelenjavi s polnjenim mletim mesom in polenovki z domačo vrtno zelenjavo ter vriskala ob tradicionalnem limonovem tartu Tart au Citron (meni 25 €+). Za zadnjo večerjo smo izbrale romantično in intimno restavracijo Le Relais des Semailles s 30-letno tradicijo, ki se razprostira v treh nadstropjih, v vsaki sobi pa so le po dve ali tri mize. Ne manjkajo niti kamin, okusna dekoracija iz naravnih materialov in ličen starinski inventar. Lastnik restavracije se nam je pridružil prav v trenutku, ko smo se odločale, kaj bi pokusile za glavno jed. Priporočil nam je novo specialiteto – pečene lignje, okronane s kaviarjem, za prilogo pa pire krompir, kuhan v kokosovem mleku (meni 35 €+).