Moj dom – Tasmanija

Rebeka Hren Dragolič se je marca letos z družino preselila v Tasmanijo, natančneje v glavno mesto Hobart. Iz želje po selitvi v Avstralijo se je rodilo iskanje službe v različnih manjših krajih dežele »tam spodaj« in se sklenilo s Tasmanijo, ko je njen mož, zlatarski mojster, tam dobil službo.

Kaj tam počnete?

Sem profesionalna klasična glasbenica, pevka in flavtistka, preživljam pa se tudi s poučevanjem. V Hobartu sem imela v okviru turneje projekta Art Circle Residence v organizaciji nemške Ambasade v Canberri nekaj uspešnih koncertov že pred selitvijo, zato sem tu poznala že nekaj glasbenih kolegov in organizatorjev dogodka, s katerimi sem ostala v dobrih odnosih.

Mož Peter je po poklicu zlatarski mojster in dela v zelo priznani zlatarski delavnici v mestnem središču. Oba sva tudi strastna raziskovalca, vedno iščeva nove poti in povezave. Trenutno nama diši butično turistično povezovanje Slovenije in Tasmanije. Mogoče bomo to zgodbo dopolnili tudi kulinarično. Konec koncev obe državi nudita visokokakovostne produkte. Tasmanija je dežela s številnimi potmi in to nama je zelo všeč. Dežela popolnoma ustreza naši trenutni potrebi po veliki življenjski spremembi. Otok je res čudovit.

Kaj vam je v Hobartu najbolj všeč?

Hobart je simpatičen, majhen, obvladljiv in predvsem zelo varen. Skoraj nikoli nima prometnega zastoja in lahko ga prepotujete v dvajsetih minutah. Všeč mi je tudi to, da skoraj z vsake točke vidim neskončno modro morje ali zelene evkaliptusove gozdove. Hobart mi nikoli ne da občutka velemesta, saj lahko v pristanišču kar naenkrat zagledam tjulnja ali velikega kosmatega pajka, huntsman spider, v parkirni hiši. Ta ni nevaren, videti pa je kot iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma.

Se srečujete s kakšnimi težavami?

Država deluje zelo dobro, navaditi pa smo se morali na vožnjo po levi in na dejstvo, da večina trgovin zapira svoja vrata ob pol šestih zvečer, javne ustanove pa celo ob petih. Ljudje večinoma delajo do petih ali pol šestih, zato sta urejanje dokumentov ali nakupovanje vedno težavna. Za tovrstne opravke je potreben dopust ali pa je treba vse postoriti ob koncu tedna. Vsakodnevna težava za nas je tudi obisk zobozdravnika, ker so vsi zasebniki in so zelo dragi.

Kakšni so življenjski stroški?

Povprečni življenjski stroški – hrana in pijača v trgovinah – so nižji kot v Sloveniji. Precej dražji je alkohol. Za povprečno trihodno kosilo je treba odšteti med 15 in 20 evri po osebi, cena v prestižnih restavracijah je občutno višja. Za zelo priljubljen hitri obrok fish&chips v mestnem središču je treba odšteti približno 8 evrov. Cena javnega prevoza je malo višja, zato in zaradi urejenih kolesarskih poti številni kolesarijo. Ugodna je tudi vožnja z lastnim avtomobilom – rabljena vozila so tu cenejša kot v Sloveniji. Govori se, da bodo po vzoru iz Sydneyja tu kmalu uvedli trajekte med različnimi deli mesta. To bo velik napredek in ekološko zelo pozitivna pridobitev. V Hobartu je malo stanovanj, stolpnic skoraj ni. Ljudje zato najemajo hiše. Cena tedenskega najema povprečne opremljene hiše s štirimi spalnicami za petčlansko družino se giblje med 260 in 420 evri.

Kakšna je kulinarika?

Britansko kulinarično obarvanost je v zadnjih časih začenjal spreminjati vpliv novih priseljencev z vsega sveta. Če ste vztrajni in vam je pomembna dobra lokalna hrana, boste našli odlične tasmanske izdelke v trgovinah, v katerih se zavzemajo predvsem za lokalne pridelovalce. Da je nekaj pridelano v Tasmaniji, je na embalaži dobro vidno. Tu najdemo odlične sire in druge mlečne izdelke, sadje, jagodičje, morsko hrano in priznane destilarne džina in viskija ter lokalne pivovarne in odlične vinske kleti. Med slednjimi priporočam obisk ene najboljših tasmanskih vinskih kleti, Stefano Lubiana Wines, v kateri vam poleg odličnih vin postrežejo tudi biodinamično pridelano domačo hrano. Na njihovo posest nas je vsaj malo privabilo tudi ime kleti.

Kako vam ustreza podnebje?

Tasmanija ima v primerjavi s celinsko Avstralijo hladnejše podnebje. Podobno kot v Sloveniji imamo štiri letne čase, le da je tu snega manj. In ko zapade v mestu in po nižinah, je zelo veselo. Včasih se zgodi, da se prebudimo v hladno, turobno jutro, popoldne pa že lahko bosonogi tekamo po plaži. Ta vremenska pestrost, čudovite divje plaže in gore – vse to mi je tako zelo všeč.

Vam je kdaj dolgčas?

Joj, zame je najtežja misel tega sveta, da mi bo en dan zmanjkalo časa, da vse poizkusim in raziščem. Največji izziv mi je razvrstiti prioritete vseh želja in hotenj. Dejansko sem vesela, ko imam zelo redek dan za »početi nič«, ko malo posedim in se mi misli spet postavijo v pravi vrstni red. V takem trenutku sem neskončno vesela.

Kako bi opisali prebivalce?

Tasmanci so topli in odprti. Všeč mi je, da jim je pri strežbi pomemben pozitiven stik s stranko. Vedno smo deležni številnih prijaznih besed in nasmehov.

Imate tam prijatelje?

Midva in otroci že imamo prijatelje in to celo tako dobre, da jih lahko pokličemo tudi sredi noči. S sosedi je drugačna zgodba, saj je v tako vibrirajočem mestu in neprestanih selitvah iskanje sosedskih stikov skoraj nemogoče. Sosede imamo, a naši medsosedski odnosi, žal, ne delujejo tako kot doma, v Sloveniji, kjer so naši sosedje hkrati tudi najboljši prijatelji. V predelu Hobarta, kjer živimo, so najini otroci skoraj edini priseljenci. V drugih mestnih predelih je drugače.

Kam bi peljali svoje goste?

Julija nas bo obiskala moja sestra iz Ljubljane, decembra pa pričakujemo moževo sestro z družino. Z našimi fotografijami in navdušenjem nad tem čudovitim otokom vabimo številne, da ga obiščejo. V Hobartu in okolici bi predlagala obisk znamenitega muzeja in umetniške galerije Mona. Sledili bi pisani kraljevski botanični vrtovi, sobotna tržnica Salamanca Market ali spust s kolesom z gore Wellington/Kunanyi. Nikakor ne gre zamuditi ogleda kazenske kolonije Porth Arthur, čudovitih poti do slapov Russel Falls in zavetišča Bonorong Wildlife Sanctuary. Čudovito je tudi večdnevno taborjenje in opazovanje živali na otokih Maria ali Bruny Island, kjer vam zvedavi vombati sledijo po pešpoteh. Predlagam tudi večdnevni treking skozi enega od številnih naravnih parkov, kot je, recimo, narodni park Cradle Mountain. V prihodnosti bi vse to in še kaj lahko Slovencem profesionalno predstavili z butičnim turizmom. Posameznikom ali manjši skupini bi zelo osebno nudili spoznavanje tega fascinantnega otoka. Otoški turistični slogan se glasi: »Tasmanija, razišči svoje zmožnosti!« Prepričana sem, da narava tu vsakomur vzame dih.

Vaš sanjski dopust?

Popoln mir in srečo vedno najdem, ko stojim v zelenem objemu domače reke Kolpe v Sloveniji in tja se vedno vračajo moje misli. Sanjska destinacija je zame nekaj, kar me kliče z barvami, zvoki in vonji. Kraj, ki prinese prijetne spomine in lepe misli v srce. Kolpa je brez dvoma reka, h kateri se bom še vrnila in vesela sem, da mi je bilo namenjeno, da sva se našli. Tu pa sem bliže drugim zanimivim destinacijam. Zelo me zanimata Francoska Polinezija ali odprava na Južni pol.