Flores Otok prvinskih lepot

Indonezijski otok Flores je Janjo Simoniti, ki ga je prepotovala z možem, očaral z bogatima favno in floro, tradicionalnimi vasmi, vulkani, toplimi vrelci, jezeri in slapovi, pragozdovi ter rajskimi plažami. Ker je turistično v povojih, je bilo potovanje prava avantura.

Z možem Filipom sva na otoku Flores, ki leži v vzhodnem delu Indonezije in počiva v senci turističnega otoka Bali, preživela 9 dni. Nanj sva z Balija poletela z družbo Nam Air, čeprav je letalskih ponudnikov več – Sriwijaya Air, Garuda, Lion Air, Wings Air (povratna vozovnica 80 €). Otok je razdeljen na 8 provinc, njegovo ime pomeni otok rož in sega v 16. stoletje, ko so nanj prišli portugalski trgovci in misijonarji. Dolg je približno 450 km in je podolgovate, kačaste oblike. Ceste so lahko ozke, velikokrat makadamske, serpentinaste in slabo označene, zato je potovanje počasno. Najbolj smotrno je najeti vozilo z voznikom, kot sva ga midva.

1. dan: Maumere

Z Balija sva poletela čez Lombok in Sumbawo ter po uri in pol pristala v največjem otoškem in glavnem mestu province Sikka, Maumere, s 53.000 prebivalci ter z lepim novim letališčem. Po naju je prišel voznik in po 20 minutah sva prispela v Coconut Garden Beach Resort, ki ga je Slovenec Andrej Zorko odlično uredil (bungalov 1/2 z zajtrkom 53 €+). Bungalovi s klimo in z vsem udobjem so iz bambusa in kokosovih palm ter se lepo vklapljajo v okolico. Postavljeni so ob eksotični in čisti plaži z ležalniki, senčniki, možnostjo veslanja s kajaki in potapljanjem. V sklopu naselja so recepcija, fitnes na prostem in manjša restavracija s ponudbo kosil in večerij. Žal sva tam nočila le enkrat, saj naju je naslednji dan že čakalo enotedensko raziskovanje otoka z vodičem Boemom in voznikom Florijem iz odlične agencije Louis Komodo and Flores Island Tours (paket za 2 osebi z vsemi vstopninami, kosili in večerjami, brez nočitev 1.720 €).

Plaža ob Coconut Garden Beach Resortu

2. dan: Maumere–Moni

Po zajtrku v Coconut Resortu sva prtljago zložila v Florijev avto in zapeljali smo se do ribiške vasi Wuring z muslimanskim prebivalstvom. Sprehodili smo se do pristanišča. Bilo je živahno ponedeljkovo dopoldne, otroci so se odpravljali v šolo, odrasli po opravkih. Obiskala sva muzej Bikon Blewut, ki stoji poleg katoliške filozofske šole. Slike, glasbila, keramični izdelki, oblačila, celo okostje nekakšnega slona – mamuta, ki je v preteklosti živel na Floresu, odražajo kulturo in običaje otoka. Nizozemski misijonar in lingvist Theodor Verhoeven ter njegovi študentje so leta 1949 začeli zbirati predmete in zbirka je čez čas prerasla do lepega muzejčka.

Postali smo na plaži Koka, za katero lokalni veljaki pobirajo vstopnino. Ta je vsako leto višja, saj je plaža turistična znamenitost, turistov pa je vsako leto več. Razdeljena je na dva dela; en je primeren za deskarje, drugi za sončenje in kopanje. V bližnji restavraciji smo pojedli odlično kosilo z juho, ribo in zelenjavo ter rižem.

Med vožnjo so nas spremljala riževa polja. Rastno obdobje je tri do šest mesecev, zato imajo na Floresu od tri do štiri letine. V vasi Jupu nad mestecem Moni ženske tkejo blago ikat. Gre za posebno tehniko izdelave blaga in priprave surovin za ročno tkanje niti, ki jih barvajo z naravnimi rastlinskimi barvili. Številne vasi imajo svoje značilne vzorce za različne namene in potrebe. Poceni sem nakupila blago, ki bi na svetovnem trgu doseglo visoko ceno, saj gre za ročno izdelavo.

Moni je izhodišče za obisk ene največjih znamenitosti Floresa, narodnega parka Kelimutu z istoimenskim vulkanom. Prenočevala sva v preprosti hišici Bintang Lodge (soba 1/2 z zajtrkom 32 €).

3. dan: Moni–Nangaroro

Vulkanu Kelimutu (1.639 m) je močan izbruh odnesel vrh in v kraterju so nastala tri jezera. Otočani verjamejo, da gredo duše umrlih v eno od njih – v katero, je odvisno od tega, kakšni so bili v življenju. Jezero fantov in deklet Tiwu Nuwa Muri Koo Fai in jezero hudobnih duhov Tiwu Ata Polo ločuje le ozka kamnita pregrada. Nekoliko bolj oddaljeno je jezero starih ljudi Tiwu Ata Mbupu. Jezerska voda večkrat menja barvo – je rdeča, črna, turkizna, zelena, modra – zaradi kemijskih reakcij med minerali (z različnimi kovinskimi ioni) in z v vodi raztopljenimi vulkanskimi plini. Svoje naredijo še različni pogoji, bakterije, temperature.

Po zvonjenju budilke ob štirih zjutraj sva se toplo oblekla, opremila s pohodnimi čevlji, palicami in naglavnima svetilkama ter se s parkirišča, do katerega naju je zapeljal Flori, v trdi temi, še z drugimi turisti in njihovimi vodiči/vozniki, po urejeni in tlakovani poti povzpela do vulkana. Vsi smo hiteli, da bi ujeli sončni vzhod in pogled na jezera, ki so se nam pokazala v vsej svoji lepoti.

V hotelu smo pozajtrkovali odlične palačinke z banano in čaj ter nadaljevali vožnjo proti kraju Nangaroro. Na poti smo se ustavili; na tržnici Duaria sva nakupila mandarine, banane in odlično marakujo – sadje, ki se lupi in je zato higienično. Pila pa sva le ustekleničeno vodo in ne sveže stisnjenih sokov, ker bi jim lahko dodali oporečno vodo. Ogledali smo si vas Wologai, v kateri domačini organizirano obnavljajo stare hiše in jih razkazujejo turistom ter prodajajo svoje izdelke in kavo. V vasi Detusoko domačin Nandu Watu, prijatelj najinega vodiča Boea, razvija ekoizobraževalni turizem Yseali-Decotourism Project Indonesia-Bahasa in vanj vključuje vaščane. V vasi Saga nas je lokalni vodič Max popeljal med hišami na terasastem terenu. Ogledali smo si tudi mesto Ende in muzej Bung Karno – majhno hišo, ki je bila pripor v času pregnanstva indonezijskega politika in predsednika Sukarna v Ende. Sukarno je bil zaslužen za razglasitev neodvisnosti Indonezije izpod vladavine Nizozemcev leta 1945. Leta 1949 je postal prvi indonezijski predsednik, leta 1963 se je razglasil za dosmrtnega predsednika, vendar so bila poznejša leta zaznamovana s korupcijo, avtokratizmom in gospodarskimi težavami. Leta 1967 ga je z državnim udarom nadomestil predsednik Suharto. Ustavili smo se še na plaži Panggajawa z modrimi in zelenimi kamni, ki naju je razočarala, saj domačini kamne prodajajo za majhen denar in s tem ropajo naravo. Zvečer smo utrujeni prispeli do lepe zasebne hiše ob plaži Beach House Panteria v Nangarorou in zdrsnila sva v sen (soba 1/2 z zajtrkom 33 €).

4. dan: Nangaroro–Riung

Do obmorske vasi Riung, ki je odskočna deska za obisk bližnjih otokov, nas je ločilo 86 km. Z nekaj postanki smo vanjo prispeli v štirih urah, zato sva popoldne izkoristila za njen ogled. Prenočila sva v naselju Nirvana Bungalows z lepo opremljenimi bungalovi ter ponudbo kosil in večerij (bungalov 1/2 z zajtrkom 33 €+).

5. dan: Izlet v NP Riung 17 otokov

Kapitan in vodič Boem sta naju sprejela na manjši tradicionalni leseni barki, s katero smo obiskali štiri od več kot 20 otokov narodnega parka (NP) Riung 17 otokov. Nekaj časa smo pluli ob obali z mangrovi. Nato smo zavili proti otokom. Na prvem, Ontoloe, živi velika kolonija letečih netopirjev, ki kot zaprti dežniki visijo z dreves. Vodič je nekajkrat zaploskal in netopirji so se dvignili v zrak. Šele takrat sva videla, kako veliki so. Na drugem otoku smo snorkljali, tretji otok s čudovito belo peščeno plažo smo si delili z drugimi turisti. Vodiči in krmarji so nam pripravili odličen piknik s pečenimi ribami, hobotnicami, zelenjavo, rižem in sadjem. Po obedu smo v naslednjih treh urah počivali, se kopali in sprehajali po otoku. Po kopanju na četrtem otoku smo se, vidno zadovoljni, vrnili v pristanišče.

6. dan: Riung–Bajawa

Po približno treh urah vožnje po zelo slabi in luknjasti cesti smo prispeli do toplih vrelcev Mangeruda, kjer sva se okopala. Do Bajawe nas je ločilo le še nekaj tropskih gozdov in riževih polj. V daljavi smo videli enega najvišjih vulkanov otoka, Inerie (2.242 m), ki ni bil aktiven nekaj stoletij, ob izbruhu leta 2000 pa je v kraterju nastalo manjše jezero rdeče barve. Inerie je fotogeničen, saj je simetrične piramidaste oblike.

Bajawa je prijetno manjše mesto z okoli 44.000 prebivalci ter je glavno mesto province Ngad. Na tistem območju živi ljudstvo z istim imenom. Je izhodišče za obisk tradicionalnih vasi in je znano po dobri kavi. Leži na višini okoli 1.500 m, kar se je poznalo po nižji, prijetnejši temperaturi. Po odličnem kosilu z indonezijskimi jedmi smo obiskali dve vasi ob vznožju vulkana Ineri: manj obiskano Luba in sosednjo, bolj turistično Bena. V obeh živijo domačini ljudstva Ngada. Gojijo kavo, mak, riž, izdelujejo domače izdelke in tkejo ikat. Za ogled obeh vasi smo plačali vstopnino in kupila sva nekaj njihovih izdelkov. V vasi Bena stojijo hiše z visokimi slamnatimi strehami v dveh vzporednih vrstah. Na osrednjem trgu se domačini zbirajo in pokopavajo umrle. Na grobove polagajo cvetje in hrano. Na vrhu vasi je tempelj, posvečen devici Mariji. Večina je kristjanov, ki častijo tudi domače običaje in bogove.

Prenočevala sva v idiličnem bungalovskem naselju Manulalu Jungle. Gre za novo pridobitev priljubljenega hotela Manulalu Bed and Breakfast, ki leži pet minut vožnje od vasi Bena. Lepo in tradicionalno opremljeni bungalovi se nizajo terasasto in nudijo čudovit razgled na dolino (bungalov 1/2 z zajtrkom 60 €+).

7. dan: Bajawa–Ruteng

Na poti do Rutenga smo se ustavili v vasici Aimere, znani po izdelavi žganja arak iz sadežev palmovega drevesa, ki ga prodajajo v plastenkah (1 liter 6 €). Na Floresu nobeno praznovanje ne mine brez te pijače, ki je lahko zaradi vsebnosti metanola škodljiva, strupena. Nato smo se v NP Taman Visata Alam sprehodili ob jezeru Danau Ranamese, ki leži v 21 m globokem kraterju na višini 1.220 m. Bujno tropsko rastje in meglice so temno gladino jezera naredili še skrivnostnejšo.

Popoldne smo prispeli v Ruteng, glavno mesto province Manggarai s 35.000 prebivalci. Leži na nadmorski višini 1.188 m in je obdano z gorami. Proti zahodu prehaja pokrajina v ravnejše dele z riževimi polji in nasadi kave. Imajo katedralo, večje trgovine, restavracije z indonezijsko, kitajsko in zahodnjaško hrano ter več hotelov. Prenočila sva v lepem hotelu Revayah (soba 1/2 z zajtrkom 48 €+).

8. dan: Ruteng–Labuan Bajo

Po odličnem hotelskem zajtrku smo se iz Rutenga zapeljali na goro Golo Curu, s katere je najboljši panoramski pogled nanj in okoliška riževa polja. Ljudje so odhajali k nedeljski maši in slišali so se le zvonovi iz katedrale. Vnovič smo bili na poti, v slikoviti hriboviti tropski pokrajini s številnimi naselji. Ker je večina otočanov kristjanov, je bilo vzdušje dnevu primerno. Ljudje so bili zunaj ali so opravljali hišna dela. Ženske so prale oblačila, večinoma na roke v potokih, in jih sušile na ograjah. Nekateri moški so igrali nogomet. Veselo so nas pozdravljali in nam dovolili, da jih fotografiramo.

Slapovi Tengku Lese

Zaradi nedelje sta bila jama Liang Bua (Hobbitova jama) in manjši muzej s skeletom hobita zaprta. Tam je nekoč živela izumrla pritlikava človeška vrsta Homo floresiensis, ki jo znanstveniki imenujejo hobit, po vzdevku za izmišljena, majhna in človeku podobna bitja iz Tolkienovega Srednjega sveta. Pri hobitih s Floresa gre zelo verjetno za biološko vrsto, ki se je od evolucijske veje, iz katere smo se razvili moderni ljudje, odcepila, a ji je uspelo preživeti skorajda do časov, ko smo ljudje že začeli graditi prva mesta.

Vožnjo smo nadaljevali do vasi Nanu. Obiskali smo Florijeve sorodnike, ki so nas med čudovitimi riževimi polji peljali do slapov Tengku Lese. Vračali smo se po ozkem kamnitem zidu ob strugi reke, ki jo uporabljajo za namakanje riževih polj. V hiši sorodnikov so nam postregli z odličnim kosilom, rižem in začinjeno kumarično omako, ki so ga med našim izletom skuhale ženske nad odprtim ognjem. V hiši so se zbrali tudi sosedje in sorodniki. Po jedi sva dobila še svež kokosov oreh, ki so ga pred nama odprli z mačeto, in iz njega spila slastno kokosovo vodo.

V temi smo prispeli v Labujan Bajo. Poslovila sva se od Boea in Florija, ki sta poskrbela, da sva Flores doživela v vsej njegovi lepoti. Prenočila sva v odličnem hotelu Puri Sari Beach Hotel Labuan Bajo (soba 1/2 z zajtrkom 89 €+).

9. dan: Izlet v NP Komodo

Labuan Bajo je izhodišče za izlete na otoka Rinca in Komodo. Agencije na vsakem koraku ponujajo izlete z večjimi in manjšimi ladjami. Mesto je kot veliko gradbišče in čez nekaj let bo vse videti drugače. Tudi v NP Komodo sva se podala z agencijo Louis Komodo. Voznik agencije naju je prišel zgodaj zjutraj iskat v hotel in z vodičem Fodbijem smo se v pristanišču vkrcali na tradicionalno leseno ladjo, ki nas je peljala proti otoku Padar. Tablete proti slabosti in ležanje na palubi so pomagali, da sva plovbo po razburkanem morju dobro preživela. Pluli smo mimo večinoma neposeljenih, pustih otokov, ki pa so bili v kombinaciji s turkiznim morjem in nebom prav lepi. Na Padarju smo se povzpeli na njegov vrh z veličastnim razgledom na okoliške otoke. Na otoku Rinca smo si z lokalnim vodičem ogledali komodoškega varana (vstopnina 8 €). V roki je držal palico, ki je edino orožje, s katerim bi nas lahko branil pred varanom. Gre za največje kuščarje iz razreda plazilcev in spominjajo na krokodile. Največji primerek naj bi dosegel tri metre in težo 166 kg. Samica izleže jajca in po 9 mesecih pridejo iz njih mladiči, ki zlezejo na bližnje drevo, kjer se hranijo z manjšimi živalmi. Ko so večji, zlezejo na tla in začno vsakdanje življenje. Vidijo in slišijo slabo, so pa potrpežljivi in na plen čakajo tudi več ur. Podobno kot kače zaznajo svoj plen z dolgim, na konici preklanim jezikom. So zelo hitri (tečejo do 18 km/h) in lahko tudi napadalni. V parku živijo še opice, bivoli in kače, ki so lahko hrana za varane, ki žrtev ugriznejo. Ta umre v nekaj dneh zaradi zastrupitve z več kot 50 bakterijami v slini. Za konec smo se še okopali in snorkljali na otoku Kelor, v Labuan Baju pa sva ob počivanju na hotelski plaži opazovala sončni zahod ter potovanje po Floresu sklenila z odlično hotelsko večerjo.