Silhouette Skriti biser iz globin Indijskega oceana

Otok Silhouette je s svojo bogato biodiverziteto edinstven tropski paradiž Sejšelov. Tam svoj prostor pod soncem najdejo mirni dopustniki in ljubitelji aktivnih počitnic. Vanja Žižmond, ki je s partnerjem obiskala že kar nekaj tropskih krajev, je na otoku Silhouette našla popolno kombinacijo lepih peščenih plaž in bujne tropske narave, ki prevzame še tako zahtevnega popotnika.

Otok Silhouette je tretji največji otok na Sejšelih, od leta 2010 pa je del zaščitenega območja narodnega parka. Ko sva s partnerjem prvič stopila nanj, naju je pričakala prijazna hotelska ekipa Hilton Seychelles Labriz Resort & Spa (vila 1/2 z zajtrkom 440 €+).

Nato smo se podali na spoznavno vožnjo po lepo urejenem domačinskem kraju La Passe ter po več kot 3 km razpotegnjenem tropskem rezortu. Videli smo hiške ob morju, ki nadomeščajo tradicionalne hotelske sobe, več v naravo objetih tematskih restavracij in mostiček, ki omogoča prehod čez sladkovodno jezero (tam živijo mali rakci, v posebnem prostoru pa skupinica mladih kopenskih želvic). Vse to so bili prvi pogledi na pravi mali raj na Zemlji, ki obljublja odličen tropski oddih, in prav to sva tudi iskala. Hitro sva ugotovila, da sva na izjemno naravno bogatem otoku, ki ponuja bistveno več od malega peščenega raja ob lepotah oceana.

Potepanje po džungli

Po več kot 24 ur trajajoči poti sva prva dva dneva preležala na plaži. Na otok dnevno plujejo le trije gliserji, kar je posledica lokacije otoka na obmorsko zaščitenem območju. Po pristanku na glavnem otoku Mahe potnike čaka še pot do pristanišča Bel Ombre s Hilton Labriz Jetty loungeom. V njem sva več kot pet ur čakala na plovilo, saj nama urnik prevozov ni bil pisan na kožo. A naposled se je pot vendarle zelo izplačala.

Po uvodnem lenarjenju sva v hotelski recepciji prejela informacije, kako se samostojno podati na pohod do nekdaj živahne vasice Anse Mondon. Vas je tretje nekdaj naseljeno območje na otoku, danes pa je tam mogoče opaziti zgolj ruševine bivališč nekdanjih prebivalcev. Drugi dve naselbini sta še La Passe, tam je tudi Hilton Resort, in danes skoraj že zapuščeni Grand Barbe.

Osebje v hotelu naju je prijazno opomnilo, da pot ni primerna za neizkušene pohodnike, a sva kot ‘prava Slovenca’ ocenila, da naju en mali hrib ne bo prestrašil. Sprehodila sva se mimo deluxe rezidenc ob morju in razkošnega predsedniškega apartmaja z lastno predsedniško plažo ter nadaljevala v objemu divjine. Že po nekaj metrih vzpenjanja sva ugotovila, da ne gre za običajni sprehod po gozdu, kot sva jih vajena doma. Ozračje je zelo vlažno, zato je v vsakem nahrbtniku nujna voda. Teren je zelo spolzek in čeprav naj bi bili običajni telovadni copati dovolj dobra oprema, na tem mestu svetujem, da pred odhodom doma razmislite o primernih pohodniških čevljih. Sama sva se v klasičnih športnih čevljih kar namučila, da sva se izognila drsenju po skalah, ki so ob pogostih popoldanskih tropskih nalivih lahko zelo nevarne. Kljub temu je bilo vzpenjanje po nekdanjih plantažah papaje in kokosa ter vijuganje med cimetovimi drevesi enkratno doživetje. Ob prihodu naju je pričakal sprehod med danes razpadajočimi hišami domačinov, ki naju je za trenutek popeljal skozi čas in orisal preteklost tega čarobnega kraja ob prekrasni peščeni plaži. Tam sva za urico ali dve uživala samoto in bučanje valov pred vrnitvijo v La Passe.

Prečudoviti podvodni svet

Silhouette sva izbrala, ker obljublja vznemirljive potepe med tropskim rastjem v kombinaciji s kristalno čistim morjem, kjer domujejo morske želve, barvite ribice, skati in še mnogo več. Male skate sva opazila v zalivu pred najino vilo na plaži, za podrobnejši vpogled v podvodni svet pa sva se podala v potapljaški Eko Center, ki se bohoti z nazivom PADI 5* Dive Center. Tam naju je sprejela prijazna Daniela, vodja centra, in predstavila potapljaške oziroma snorklarske izlete, ki jih organizirajo dnevno. Lokacije potopov določijo glede na vremenske razmere in številčnost potapljaške (snorklarske) skupine.

Na prvem skupinskem izletu v podvodni svet smo se z ladjo podali v neposredno bližino rezorta, le nekaj zalivov proti severu, ki je obljubljal mirnejše morje. Že ob prvem potopu smo doživeli bližnje srečanje z morsko želvo, številnimi roji barvitih ribic in lepih koral. Za skalo se je skrivala tudi manjša hobotnica, med koralami je bilo nekaj moren in jastogov, ki so se potuhnili pred radovednimi potapljači. Manjkal ni niti črnoplavuti morski pes, ki živi na koralnih grebenih tropskih morij. Gre za eno redkih vrst morskih psov, ki se jim ni treba stalno premikati. Našega junaka smo zmotili med dnevnim počitkom v zavetju skalne votline. Potopi v tako raznovrstnem ekosistemu so bili res neverjetna izkušnja.

Kljub temu sem že po nekaj potopih opazila, da so številne korale poškodovane. O tem sem se pogovorila z Danielo, ki je pojasnila, da gre za posledico orkanov iz preteklih let, zdaj pa se morje več ne uspe obnoviti z običajno hitrostjo, kar gre pripisati globalnemu segrevanju. Dodatno je povedala, da ko človek dnevno živi ob koralnem grebenu in opazuje njegov počasni razkroj, lahko šele razume razsežnosti posledic naših dejanj do okolja. Turisti še vedno opazimo zgolj lepote kraja, oni pa pred svojimi očmi spremljajo resničnost posledic. To dejstvo mi je ob potopih v tem raju vsekakor pustilo grenak priokus in misel, da se spremembe začnejo pri posameznikih, ki nam je mar, pa čeprav so naši koraki majhni, kot je kos plastike, ki ga uspemo uloviti med morskimi valovi in odnesti s seboj na primerno reciklažno mesto.

Orjaške želve z Grand Barba

Silhouette ne obljublja zgolj morskih želvic, temveč lahko z nekaj truda obiščete tudi sejšelske kopenske želve velikanke v precej težko dostopni in skoraj zapuščeni ribiški vasici Grand Barbe. Tam je nekoč bivalo od 70 do 80 domačinov, danes pa okolje vzdržuje le še prijazna starejša gospa s svojim soprogom, ki z navdušenjem ter s širokim nasmehom sprejmeta radovedne pohodnike.

Opozorila, da gre za izredno težko pot, niso iz trte izvita. Pohod v eno smer traja približno 3 do 4 ure in je zelo naporen, saj zajema vzpenjanje po žgočem soncu kot tudi spust po precej drsečem skalovitem predelu, kar je nekaterim najinim sotrpinom povzročilo nemalo težav, vključno z obupanostjo ter predčasno vrnitvijo v hotel. Na poti je našo skupino spremljal simpatični vodič Daniel iz Ugande, ki že več kot štiri leta aktivno usmerja turiste po silhouettski džungli in jo pozna kot lastni žep. Med potjo je z nami delil številne zanimive podatke in z očmi sokola opozarjal na (docela nenevarne) živalce, ki smo jim prekrižali pot. Medtem ko smo se mi počasi plazili po drsečih skalah, je Daniel, sicer izkušeni maratonec, kot gazela skakal med člani skupine in preverjal, kako nam gre. Na poti nas je namreč ulovila kratka tropska nevihta, ki je podvig le še otežila.

Kljub naporu je bil prihod do zahodne otoške obale veličasten. Po kratkem pogovoru z zakoncema smo se podali do želv velikank, ki se prosto sprehajajo po tem območju, na svetu pa so že skoraj 200 let. Spokojnost in pristnost kraja sta nepopisna. Hitro sva opazila, da je bilo človeško poseganje v naravo tam res minimalno. Vonj gozda, ki se elegantno spoji z oceanom, ter božanje veličastnih in neboječih živali sta nam vlila svežo energijo za vrnitev po isti in edini poti.