Laos Tropski paradiž brez morja

Laos leži med turistično bolj znanima državama, Tajsko in Vietnamom, sredi azijskega polotoka Indokina. Nima morja, a narava in predvsem prijazni domačini so Igorja Fabjana prepričali, da je tam ostal dlje, kot je nameraval. Še posebej ga je očaralo življenje ob veliki reki Mekong, ki se vije skozi državo.

V počasi tekočo reko Mekong sem se prvič zazrl med prečkanjem meje z udobnim avtobusom, ki povezuje tajsko mesto Udon Thani in laoško prestolnico Vientjan (vozovnica 2 €). Turistični vizum sem uredil na meji. K potnemu listu sem priložil le izpolnjeni obrazec, fotografijo in 30 ameriških dolarjev. Postopek je relativno hiter, avtobus pa počaka, da formalnosti opravijo vsi potniki. Vientjan me je sprejel s kaotično avtobusno postajo, ki se stiska ob živahni lokalni tržnici nedaleč od kolonialnega mestnega središča. Prenočišče sem rezerviral v hotelu Khamvongsa, ki je že od zunaj spominjal na kolonialne čase (soba 1/2 45 €+). Tudi notranja oprema s temnim pohištvom in ventilatorjem na stropu je sodila k nostalgičnem obujanju preteklosti. Sobe nudijo vse udobje, ki ga pričakuje sodoben popotnik.

Kulinarične skušnjave z ulice

Hitro sem spoznal, da so najprijetnejši deli dneva topli večeri. Takrat sem se odpravil na obalo reke Mekong. Ob njej sem se čudil kipu velikega zmaja. »To je pravzaprav vodna kača!« se je zasmejala skupina domačinov, ko sem jih povprašal, kaj pomeni. »Po legendi naj bi živela v reki. Ob polni luni včasih bruha ognjene krogle, ki se dvigujejo v nebo. No, mi jih še nismo videli, a morda jih bomo nekoč.« Tudi meni se skrivnostne žareče krogle niso prikazale, a zato sem vsak večer užival ob slikovitem sončnem zahodu. Romantično posedanje ob obali pa ni edina privlačnost večerov. V bližnjem parku ob prvem mraku oživi na desetine stojnic s ponudbo oblačil, spominkov, bižuterije in igrač. Cene so v primerjavi s Slovenijo kar za polovico nižje. Podobno poceni je tudi hrana v preprostih restavracijah, ki ponoči oživijo kar na okoliških pločnikih. Nekakšna Odprta kuhna, kot jo poznamo pri nas. Dovolj sta plinski kuhalnik in velik vok, v katerem pripravljajo vse vrste jedi, najpogosteje riž ali testenine s koščki mesa, tofuja in zelenjave. Na žaru spečejo tudi marinirane ribe, hobotnice ali rake.

Ker imajo radi začinjene jedi, jim dodajajo pekoče začimbe, kot so čili, ingver in poper. Hrana je vedno sveža in pripravljena za vsakega gosta posebej, zato se ni treba bati okužb. Tako kot množica domačinov in ne prav številnih turistov sem užival v lokalnih specialitetah. Ob improvizirani kuhinji na prostem postavijo majhne stole in mize, na katerih postrežejo jedi. Običajno kar na plastičnih krožnikih, včasih pa je plastičen tudi pribor. Žal plastika v Laosu še ni dobila negativnega prizvoka. Najbolj so me navduševale zelenjavne jedi z rižem. Med solatami je bila zmagovalna solata iz zelenega manga, za sladico pa sem si skoraj vsak dan privoščil lepljivi riž s sladkim mangom. Zrel sadež narežejo na koščke in jih skupaj z rižem prelijejo s kokosovim mlekom. Slednje ni tekočina, ki jo najdete v kokosovem orehu. V njem je brezbarvna rahlo sladka, a osvežilna tekočina. Mleko naredijo tako, da s strgalnikom ali posebnim strojem nastrgajo kokosovo meso, ga zalijejo z vodo in potem stiskajo maso, iz katere priteče kot mleko bela tekočina. Kokosovo mleko je nasitno in ga uporabljajo za dodajanje različnim jedem, včasih tudi sadnim sokovom.

Kolonialna dediščina

Ker je bil Laos nekoč francoska kolonija, sem se v pekarnah in presenetljivo številnih kavarnah vsako jutro navduševal nad svežimi francoskimi rogljički in bagetami. Tudi kava je odlična, saj jo pridelujejo v hribovitih predelih na planoti Bolaven. Prijetne kavarne so poleg nekaterih zgradb edino, kar spominja na Francoze. Francoščine ne govori veliko domačinov. Mladi se raje učijo angleščino, saj jim ta omogoča komunikacijo z večino tujcev in morda tudi zaposlitev v prihodnosti. Številni namreč vidijo priložnost v razvijajočem se turizmu.

Slavolok zmage Patuxai, Vientjan

V mestu, ki je še enkrat večje kot Ljubljana, ni veliko ohranjenih kolonialnih zgradb in še v teh so večinoma državni uradi. Nekaj posebnega je slavolok zmage Patuxai, podoben je tistemu v Parizu. Na mogočen spomenik sem se z veseljem povzpel. Z vrha sem imel najlepše razglede na s palmami okrašeno široko avenijo in velik del mesta, ki se razprostira ob Mekongu. Poleg slavoloka so me navduševali predvsem številni budistični templji. V njih sem občudoval kipe Bude in številnih živali ter srečeval menihe v oranžnih ogrinjalih. Med njimi so bili tudi otroci, saj jih revne družine pogosto za nekaj časa pošljejo k menihom. Tam poskrbijo za njihovo šolanje, prenočišče in hrano. Najbolj nenavaden je tempelj That Luang. Izstopa zaradi velike pozlačene stupe. Visoka je kot manjša stolpnica, prekrita je z zlatimi lističi, ki skupaj tehtajo kar pol tone. »Obiskati moraš še rehabilitacijsko središče COPE,« me je prepričala receptorka. Kljub dvomom mi ni bilo žal. V centru izdelujejo protetične pripomočke, saj je v Laosu izredno veliko pohabljenih ljudi. Ti so večinoma žrtve neeksplodiranih bomb, ki so ostale v zemlji med ameriškim bombardiranjem. Američani so med vietnamsko vojno močno bombardirali tudi Laos, ker naj bi se v gozdovih ob meji skrivali komunistični vietnamski vojaki. Center za obiskovalce je urejen kot muzej, prodajajo pa tudi izvirne spominke. Izkupiček je namenjen pomoči invalidom.

Po nakupih in še kam

V mestu je nekaj nakupovalnih središč. Ta so od zunaj podobna takšnim, kot smo jih vajeni pri nas, toda v notranjosti prevladujejo majhne trgovine z ne posebno privlačno ponudbo. Prijetneje je bilo obiskati nekaj butikov z domačimi oblačili. V enem so mojo spremljevalko navdušile svilene torbice laoške znamke Naree (140 €+).

Najzanimivejše dele mesta sem spoznaval kar peš. Le nekajkrat sem si omislil vožnjo z motornimi tricikli, ki jim podobno kot na Tajskem pravijo tuk-tuk. Na njih je običajno prostor za nekaj potnikov in njihovo prtljago. Predstavljajo okretnejšo različico taksijem, nekateri pa vozijo po določenih linijah, podobno kot avtobusi. Cena prevoza je uradno določena, toda zanjo vedo le domačini, tujcem pa vozniki pogosto skušajo zaračunati več, zato sem se moral za ceno pogajati vsakokrat posebej. A vožnja z vetrom v laseh je bila posebno doživetje. S tuk-tukom sem se zapeljal v okolico mesta, kjer je skrajno neobičajen park Xieng Khuan. V njem je raztresenih na desetine kipov Bude v vseh mogočih položajih in nenavadnih oblikah.

Vang Vieng

Dobre štiri ure vožnje s kombijem po slabih cestah sem potreboval, da sem se znašel v zakraseli pokrajini s slikovitimi prepadnimi hribi. Pod njimi je ugnezdeno mestece Vang Vieng. Nekoč je bilo znano med zahodnjaki kot kraj zabav, kjer je bilo zlahka priti do droge. Ob reki Song so se vrstili gostinski lokali s hrupno glasbo, ki je odmevala dan in noč. Do njih so se mladi pripeljali kar po reki v napihnjenih zračnicah. Zaradi alkohola in drog so doživetij željni turisti večkrat tudi tragično preminuli in pred leti je vlada prepovedala tovrstne lokale. Domačini so se oddahnili, čeprav so bili ob zaslužek. Mlade žurerje so nadomestili drugačni gostje: ljubitelji adrenalinskih doživetij. Še vedno ponujajo spuste z zračnicami, izposojajo pa tudi kajake. Okolico je mogoče raziskovati peš ali z gorskim kolesom, prepadni hribi pa so postali meka za ljubitelje plezanja in spustov z jeklenicami. Tovrstne aktivnosti ponuja več turističnih agencij. Med najzanesljivejšimi je VangVieng Tour (enodnevne kombinirane ture 14 €+). Posebej me je navdušil obisk kraške jame Tham Phu Kham; ne toliko zaradi kapniškega okrasja kot zaradi turkizno obarvanega jezerca pred jamo. V njem sem se osvežil in lenaril v senci mogočnih dreves, obraslih z lijanami. Večina prenočišč je preprostih, nekaj hotelov pa ponuja prijetno zatočišče. Prepričal me je en od novejših hotelov, Silver Naga, z idilično lokacijo ob reki (soba 1/2 60 €+). Lastniki hotela nimajo v mislih le skrbi za dobro počutje gostov, temveč skušajo prihodke v največji meri vlagati v razvoj kraja, predvsem z zaposlovanjem domačinov in uporabo ter prodajo kakovostnih lokalnih proizvodov.

Kraška jama Tham Phu Kham z Budo, Vang Vieng

Mesto templjev

Nekdanja prestolnica Luang Prabang je oddaljena kakšnih 300 kilometrov, a to je pomenilo kar 7 ur vožnje s turističnim kombijem. Bilo je vredno, saj me je takoj navdušilo umirjeno vzdušje ohranjenega kolonialnega mesta s številnimi templji in samostani, ki je od leta 1995 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Obisk nekaterih templjev je brezplačen, ponekod pa sem plačal manjšo vstopnino (1–2 €). Templji so del samostanov, v katerih sem vsakokrat srečeval menihe. Ti prijazno pozdravljajo obiskovalce, večkrat pa smo tudi poklepetali, saj radi preizkušajo svoje znanje angleščine. Poseben dogodek je vsakodnevno zbiranje hrane, ki jo menihom darujejo ženske. Ob prvem svitu se na ulici Sakkarin v tišini zvrstijo procesije menihov. Slikovit obred kljub zgodnji jutranji uri spremljajo bolj ali manj vsiljivi turisti, a vseeno sem ga moral doživeti. Tokrat iz spoštovanja brez fotoaparata. Budistični menihi s kovinskimi posodami na hrbtu so prišli v koloni: spredaj najstarejši, zadaj novinci. Zvrstili so se številni odtenki oranžnih oblačil, izpod katerih so poplesavale bose noge. V popolni tišini so ženske polnile posode s preprostimi jedmi, predvsem z rižem in sadjem. Na koncu je najstarejši menih v zahvalo zmolil, potem pa so se porazgubili med templji. Po prepričanju domačinov darovanje hrane koristi njihovi družini v sedanjem in prihodnjem življenju.

Mesto je zelo prijetno za raziskovanje peš ali s kolesom, saj je staro središče tudi čez dan precej mirno in brez večjega prometa. Poleg templjev me je navdušila predvsem nekdanja Kraljeva palača iz začetka preteklega stoletja (vstopnina 3 €). Vredno jo je obiskati zaradi razkošne arhitekture in vrtov, pa tudi številnih zbirk, ki predstavljajo laoško preteklost.

Okrašen tempelj Luang Prabang ponoči

Ob večerih sem obiskoval nočno tržnico, ki vznikne kar na osrednji ulici, medtem ko jo zaprejo za promet. V bližini vsak večer oživijo tudi improvizirane kuhinje z mamljivo ponudbo. Med pisano ponudbo stojnic sem našel precej izdelkov lokalnih obrtnikov: umetelne šatulje, ročno izdelano blago in papir, lesene lutke, bižuterijo, tradicionalna krila … Pred vrnitvijo domov sem tam našel še zadnje spominke in darila.

Kolonialni šarm sem občutil tudi v hotelu Chang Inn z velikimi sobami z razgledom na staro mestno središče (soba 1/2 50 €+). Najbolj luksuzno bivanje v mestu nudijo v hotelu Amantaka, ki je del hotelske skupine Aman (soba 1/2 800 €+).

Mesto leži ob lenobni, rjavo obarvani reki Mekong, ki je tudi romantična prometnica, saj se lahko po njej v dnevu ali dveh zapeljete do mesta Huay Xai ob meji s Tajsko. Vožnja s preprosto ladjo stane 20 evrov, omislite pa si lahko tudi razkošnejše križarjenje (200 €+).