Queensland Avstralska sončna država

Kot pravi njen moto, je kraljičina dežela Queensland en dan čudovita, naslednji je popolna: »Beautiful one day, perfect the next«. Res je, Manja Kovačič je bila na potovanju skoznjo deležna pravega kraljevega tretmaja, za katerega poskrbijo najlepše plaže na svetu, deskarski raj, pragozdovi in tropsko podnebje.

Brisbane

Potovanje po Avstraliji sem začela v Brisbanu oziroma Brissyju, kot mu ljubkovalno pravijo domačini. Je glavno mesto zvezne države Queensland, ki je dobila ime v času britanske kraljice Viktorije – ta je namreč leta 1859 ločila Queensland od Novega Južnega Walesa. Tropska vlaga in črno-beli ptiči z dolgimi, ozkimi kljuni, za katere sem pozneje izvedela, da so avstralski beli ibisi, so bili prvi, ki so me pozdravili ob vstopu na najmanjšo celino.

Brisbane na kulturni in družabni sceni lovi korak z Melbournom in Sydneyjem. Je precej manjši, zato ga, če vas vročina tropskega podnebja ne moti, lahko raziščete peš. Toplo ozračje daje občutek, da smo tik ob morju, čeprav mesto leži ob reki in je do obale vsaj pol ure vožnje. Alternativa hoji je dober mestni promet in Cityhooper oziroma manjši trajekt, ki brezplačno vozi po reki. Ena od postojank je Kangoroo Point, priljubljena rekreacijska točka domačinov, predvsem za tek in plezanje. Na Kangaroo Cliffs je tudi Bar Spritz, kjer se po športu ustavijo domačini in si ogledajo najlepše sončne zahode nad mestom.

Iz mestnega središča sem se naprej podala jugozahodno, prek Viktorijinega mostu do umetnostne galerije s pestrim naborom razstav (vstopnine ni). Nadaljevala sem ob južnem bregu Brisbanske reke, naredila nekaj fotografij velikanskega napisa imena mesta in stolpnic v ozadju. Osvežila sem se v mestni oazi Streets Beach – umetno ustvarjeni laguni z belim peskom in tropskimi rastlinami – in nato pri pomorskem muzeju vnovič prečkala reko, kjer so me na drugi strani pričakali botanični vrtovi. Zdeli so se mi še posebej zanimivi, saj je bil to moj prvi stik z edinstvenim rastlinjem tistih krajev. Hkrati pa se tam vedno nekaj dogaja. Dogodki vključujejo koncerte, razstave in predstave na lokacijah Riverstage in Main Rotunda. Na vrtovih so tudi številne športne dejavnosti in festivali. Brezplačni vodeni sprehodi potekajo od ponedeljka do sobote.

Pestro je tudi v nekdanji elektrarni Brisbane Powerhouse v predmestju New Farm. Gre za umetniško prizorišče vizualne umetnosti, festivalov, uprizoritvenih umetnosti in brezplačnih javnih dogodkov tik ob rečnem nabrežju.

Ob večerih se domačini odpravijo na West End na koktajl ali večerjo. Predvsem Boundary Street ponuja precejšnjo izbiro hipsterskih lokalov in restavracij, kot je na primer Covent Garden – Gin Bar & Restaurant. Na drugi strani mesta alternativo ponuja Eagle Street. Priljubljena je tudi Pivovarna Felons pod znamenitim mostom Story Bridge, ki povezuje predmestji Fortitude Valley in Kangaroo Point ter ponoči zažari v različnih barvah (2 dcl piva 3,40 €). Ne glede kdaj, lahko je čez dan, ob sončnem vzhodu in zahodu, pa tudi ob polni luni, je najdaljši konzolni most v Avstraliji priljubljena plezalna točka. Nanj se lahko povzpnete za 80 evrov, za dodatnih 12 evrov pa se lahko z mostu spustite tudi po vrvi.

Mestno zaledje in Sunshine Coast

»Bolj ko se od njega oddaljimo, lepši je,« o Brisbanu meni Alisha, Avstralka, ki sem jo spoznala v Kanadi. Tretje največje avstralsko mesto obdaja čudovita narava – gore Glass House Mountains na severu, narodni park Lammington na jugu in otok Stradbroke na vzhodu.

Odločila sem se za sever in se z vlakom, ki je še del mestnega prevoza, podala na Sončno obalo, v Bli Bli k prijateljem, ki so se tja preselili pred dobrim letom. Sončna obala in Zlata obala nista mesti, temveč prej območji, ki ju sestavlja več mest. Skupaj smo si ogledali obmorski Noosa Heads z restavracijami, bari, butiki in počitniškimi rezorti, kulturno prestolnico Sončne obale Maroochydore in slapove Booloumba Falls v narodnem parku Conondale. Ko sem jih vprašala, kaj jim je tam najbolj všeč, so mi odgovorili, da poleg prelepe narave to, da lahko pozimi v kratkih rokavih na svojem vrtu pijejo kavo. In to je tudi razlog, zakaj je Sončna obala tako priljubljena med Avstralci z juga, predvsem iz zvezne države Viktorije s hladnim Melbournom.

Otok Fraser

Sončna obala je dobro izhodišče za izlet na 123 kilometrov dolg in do 22 km širok otok Fraser, ki je največji peščeni otok na svetu. Njegova posebnost je, da iz peščenih sipin poganja bujni deževni gozd, hkrati pa ga prekriva več kot 100 sladkovodnih jezer. Številna med njimi so nastala v procesu, ko so med peščenimi sipinami odmrle rastline skozi stoletja ustvarile neprepustno plast, ki je zadržala deževnico in ustvarila jezero. Gre za proces, ki ga na svetu najdemo le 80-krat, od tega več kot polovico na otoku Fraiser. Vse te posebnosti ga uvrščajo na Unescov seznam svetovne dediščine.

Plaže niso najbolj primerne za kopanje, saj v njih mrgoli nevarnih morskih bitij: od strupenih meduz do morskih psov. A alternativ ne manjka – sladkovodna jezera, naravne lagune med skalami oziroma tako imenovani šampanjski bazeni in potočki, ki se zlivajo v morje. A tudi kopno ni povsem varno – srečali smo kar nekaj lačnih dingov, zato ni priporočljivo, da se po otoku gibljete sami. Na to opozarjajo različne agencije, ki organizirajo večdnevne izlete po otoku z avtobusi in prenočišča v apartmajih, za avanturiste pa taborjenje in vožnjo s terenskimi vozili v lastni režiji.

Med ponudbami sem izbrala dvodnevno vodeno turo z agencijo Cool Dingo Tour za 235 evrov, ki je vključevala prevoze, hrano in prenočišča. V zalivu Harvey Bay smo se vkrcali na trajekt do otoka. Tam nas je pričakal avtobus. Cest na Fraiserju ni, zato se še danes sprašujem, kako se je naš majhen avtobus, ki je bolj spominjal na kamion z ogromnimi kolesi, prebijal po peščenih poteh otoka. No, res je tudi, da smo obtičali v pesku na plaži in morali počakati, da se je morje povsem umaknilo. K sreči je bila v bližini najbolj znana ladijska razbitina – S. S. Maheno, ki jo je leta 1935 ciklonska nevihta naplavila na vzhodno obalo Fraiserja, tako nam med čakanjem ni bilo dolgčas. Prespali smo v preprostih apartmajih v zalivu Kingfisher Bay. V zalivu so na voljo tudi bolj luksuzne nastanitve, kot so na primer vile z masažnimi bazeni v Kingfisher Bay Resortu (soba 1/2 190 €+). Za dodatnih 140 avstralskih dolarjev več (86 €) pa si lahko privoščite t. i. kraljevsko izkušnjo po vzoru nedavnega obiska Princa Harryja in njegove izbranke Meghan, ki vključuje izlete in hrano, ki sta si jo privoščila člana angleške kraljeve družine.

Otok Moreton

Če vam ne uspe priti do otoka Fraiser, je manjši peščeni otok Moreton s trajektom iz Brisbanea oddaljen le uro in pol plovbe. Neskončne bele plaže, delfini in ladijske razbitine so le nekatere od znamenitosti tega skritega bisera. Je manj poznan kot Fraiser in zato tudi manj obiskan. Za njegovo raziskovanje ne potrebujete štirikolesnikov, saj ga skorajda lahko prehodite. Izbira prenočišč je pestra. Sama bi izbrala Castaways Moreton Island Glamping (šotor 105 €+).

Otoki Whitsunday

Številni turisti preskočijo otoka Fraiser in Moreton ter se odpravijo 900 km severno na otoke Whitsunday. Dostopni so z ladjo, vodnim letalom in helikopterjem s plaže Airlie Beach, pa tudi z otoka Hamilton. Na južni strani največjega med njimi se razteza Whitehaven Beach – plaža, ki so jo že velikokrat razglasili za najlepšo na svetu. Znana je po turkizni vodi in čisto belem pesku, ki so ju morski tokovi prepletli na prav poseben način. Iz zraka so videti kot abstraktne poteze s čopičem. 98 % peska sestavlja kremen, a zanimivo je, da lokalne kamnine tega minerala sploh ne vsebujejo. Zato strokovnjaki domnevajo, da so pesek na plažo prinesli morski tokovi skozi milijone let. Njegova posebnost nista le barva in fina struktura, temveč tudi dejstvo, da ne zadržuje toplote, zaradi česar je udobno hoditi po njem bos na še tako vroč dan. Plaža ima opremo za žar in kampiranje, drugih nastanitev ni. Nasproti nje leži plaža Chalkies, ki jo obdaja koralni greben in je primerna za potapljanje na vdih. A številne plaže na tem čudovitem otočju žal niso primerne za kopanje – na primer v Cid Harbourju je vstop v vodo prepovedan zaradi morskih psov.

plaža Whitehaven Beach

Svetovno znan je tudi greben s koralami v obliki srca, Heart Reef, ki je del Velikega koralnega grebena. Tam se ni dovoljeno kopati, ker je območje zaščiteno. Lahko pa čezenj preletite s helikopterjem ali vodnim letalom z otoka Hamilton. Najbližje prenočišče ob temu grebenu ponujata luksuzna otoka Hamilton in Daydream Island.

Zlata obala

Južno od Brisbanea sem se ustavila v mestih, ki niso nič kaj podobna evropskim. Prevladujejo moderne visoke stolpnice, restavracije s hitro in počasno hrano ter številne trgovine. Vendar so vredna obiska zaradi neskončnih plaž. Ustavila sem se na območju Surfers Paradise, ki je del mesta Gold Coast City. Tam se zdi, da se visoke stolpnice dvigajo iz peska tik ob morju. Povzpela sem se na najvišjo – na opazovalno ploščad SkyPoint v 77. in 78. nadstropju stavbe Q1 (vstopnina 16,50 €). Tam so muzej, vremenska postaja, gledališče in lounge bar v dveh nadstropjih. Gre za edino avstralsko opazovalno ploščad ob morju, ki se dviguje 230 metrov nad plažo in lahko 400 ljudem ponudi pogled na Brisbane na severu, zaledje Zlate obale na zahodu, Byron Bay na jugu in Tihi ocean na vzhodu. Ekspresno dvigalo me je na opazovalno ploščo pripeljalo v pičlih 43 sekundah.

Podala sem se tudi na plažo in kljub obetajočemu imenu surfarjev ni bilo veliko, tudi kopalcev ne, saj voda ni vedno primerna za kopanje. Včasih zaradi nevarnih tokov, drugič zaradi meduz. Kopanje in surfanje je omejeno na določene predele, ki so označeni z zastavami. Želela sem se preskusiti v deskanju na valovih, a nisem imela sreče. Pozneje sem ugotovila, da pravi deskarski raj sploh ni Surfers Paradise, temveč sloviti Byron Bay.

Vzdolž Zlate obale se razteza tudi zaščiteno območje, Coombabah Lake Conservation Park, na katerem je mogoče opazovati kenguruje in koale v njihovem naravnem okolju. Že res, da je kengurujev enkrat več kot Avstralcev, a vseeno jih ni mogoče videti tako pogosto, kot bi številni mislili. Na srečo to ne velja za Coombabah, ki je od Surfers Paradisa oddaljen le uro vožnje z javnim prevozom. Pasejo se na tratah in pod evkaliptusovimi drevesi. Vstop v park z urejenimi in označenimi potmi je brezplačen, treba ga je le pravočasno zapustiti, kajti glavni vhod zapre svoja vrata ob 18. uri. Kenguruji so miroljubni in se med mletjem trave niso pustili motiti, a če se jim je kak radoveden turist preveč približal, so se hitro postavili na zadnje noge in zastrigli z ušesi. Če to ljudi ni odvrnilo od približevanja, so pobegnili. Ker bi živali človeka lahko napadle, če bi se počutile ogrožene, je priporočljivo, da parka ne obiščete sami. Koale so manj nevarne, tudi videti jih je bilo veliko težje, saj večino časa dremajo med evkaliptusovimi krošnjami, in, kar me je najbolj presenetilo, so precej majhne.

Byron Bay

Iz Surfers Paradisa sem nato ujela Grayhoundov avtobus do Byron Baya, ki že leži v Novem Južnem Whalesu (enosmerna vozovnica 23 €). Byron Bay je nastal ob najbolj vzhodni točki Avstralije, na rtu Cape Byron. Ime je dobil po članu posadke pomorščaka Jamesa Cookanačelniku Johnu Byronu, pradedku znamenitega pesnika Lorda Byrona.

Aborigini so davno pred tem te kraje imenovali Cavvanbah, kar je pomenilo zbirališče. In to je zagotovo še vedno aktualno ime za to mestece – stičišče deskarjev, umetnikov, duhovnih navdušencev in na sploh odprtih ljudi, ki jim je blizu hipijevska kultura. Lokalov z odlično kavo (na primer Espressohead in Combi) in trgovin z deskarsko opremo je na pretek. Tam so še pivovarna in butični kino Pighouse Flicks, znameniti svetilnik na rtu in živa glasba ob večerih – na plaži ali v katerem od številnih barov. Tudi deskarskih šol je veliko, a pazite, le dve imata licenco za učenje na plaži Byron Baya – Black Dog in Style Surfing, drugi vas bodo odpeljali na katero od okoliških plaž. Cena triurnega tečaja je približno 40 evrov.

Številni domačini tarnajo, da je Byron Bay postal preveč turističen, a meni je ta kraj poosebitev Avstralije oziroma moje predstave o njej. Dolga peščena plaža, polna deskarjev s hipijevskimi kombiji, ki čez dan lovijo valove, ob večerih pa posedajo ob ognju in zvokih kitare. Za tiste, ki bi si želeli še bolj hipijevsko izkušnjo, pa je pravi naslov 70 km oddaljen Nimbin. Mestece slovi po konoplji in številnih okoljskih pobudah, kot so permakultura, trajnost in samooskrba. Pisane trgovinice na osrednji ulici ponujajo najrazličnejše izdelke iz konoplje, razen tistih, ki vsebujejo THC. Vsaj uradno ne.